Skušanje

Če jemlješ svojo vero kolikor toliko resno, potem se ti vsaj včasih zgodi, da rečeš Bogu: “Zakaj mi to delaš?” Zakaj Bog dopušča težke stvari v mojem življenju? Zakaj so tako hude in boleče zadeve na svetu? Zakaj pusti hudiču, da me vedno znova zapeljuje? Poznam par ljudi, ki jim je ravno to razlog za nevero – ali “vero z rezervo”. Pravijo, da če bi bil Bog res tak, kot pravi, da je, potem vsega tega ne bi “dopustil”. Zakaj smo toliko skušani in preskušani?

A današnji odlomek uporabi za trdovratne oslarije Izraelcev v puščavi prav ta izraz – in nam s tem pokaže pomembno resnico: z druge strani ni nič drugače: Bog morda sicer nepreklicno ve, kaj je v naših srcih, a se srečuje z istim “nestanovitnim” odnosom od nas – to, kar smo obljubili, ne zdrži (in morda celo potem Boga obtožimo, da je kriv on in skušnjave in zlo, ki jih dopušča).

Če grem dlje: take težave z vero, zaupanjem Bogu imamo ravno na podlagi svoje lastne nestanovitnosti in nezanesljivosti: ker vemo, da sami vedno znova “molamo bidon”, se izneverimo, zatajimo; tudi v presojanju drugih (navsezadnje ne samo Boga) hitro pomislimo, da je eno fasada in obljube, drugo pa resnica. Da nas Bog bodisi farba – ali pa ga sploh ni.

Zase in za Boga torej lahko ugotavljamo, da (v tem smislu) ne funkcioniramo po nekem vnaprej zapisanem jasnem scenariju, pač pa da – živimo. Da nam ne more biti vse jasno. In da smo sami vsaj toliko nestanovitni, nezanesljivi in trdovratni kot se zdi včasih naš bog. In da se moramo potem na podlagi teh dejstev odločiti, ali še zaupamo: kot pač v vseh odnosih. Da se ne bi pustili pohujšati zlu v svetu ali svojih življenjih, pač pa bi ohranjali držo bližine in zavezanosti.

Alternativi pisec da ime “zakrknjenost” in s tem spet potegne za seboj cel kup referenc: v odnosih, ko prenehamo zaupati, se naše srce zakrkne, postane trdo in brezbrižno – začnemo živeti svoje življenje mimo tega odnosa, se pred njim ogradimo: v veri to pomeni, da zavržemo prvotno bližino in se tolažimo s povprečnostmi, ki nam jih pač nudi svet – se prepričujemo, da je to to in da je dovolj. Se fiksamo z luksuzom, ki nam ga naša civilizacija ponuja na vsakem koraku.

Ko nam torej drugič pade na pamet, da nam Bog dela krivico ali nas farba, ker se je zgodilo to ali ono, si ni slabo dati pred oči, da utegnemo biti sami precej slabši … in obnoviti svoje zaupanje.

Bratje, Sveti Duh govori: »Če danes slišite Božji glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju na dan skušanja v puščavi, kjer so me skušali vaši očetje; preskušali so me štirideset let, dasi so videli moja dela. Zato sem se srdil nad tem rodom in rekel: Vedno se motijo v srcu in niso spoznali mojih potov, da sem prisegel v svojem srdu: Ne pojdejo v moj pokoj.« Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne. Kajti Kristusa smo deležni, če prvotno zaupanje ohranimo trdno do konca.

Heb 3,7-14

Božji pamži

Ob temle branju se hočeš-nočeš vprašamo, kaj je torej z nami (glede na to, da še grešimo): torej nismo Jezusovi?

Nadležno vprašanje, na katerega se hudič učinkovito usede in nas dan za dnem vneto masira, da se Bog pač lahko vsak dan sprdne in se naveliča trpeti naše neumnosti ter nas bo nagnal k hudiču v pekel. Da nas dela živčne, da nam tako ali tako ne bo uspelo biti tako brez greha, da bi lahko zares bili z Bogom – in da je bolje, da sploh ne izgubljamo energije s tem in se sprijaznimo s povprečno nikakršnostjo, ki jo pač lahko dobimo pri hudiču in na svetu.

Ampak ravno na to odlomek tudi odgovarja: očitno nam pove, da “nismo še”. Zaenkrat smo božji zarod, “božji pamži” – in niti vemo še ne, kako izgleda, ko zares “si”, ko si “odrasel v Bogu”. Bog dobro ve, da smo podvrženi grehu, da smo zmešani od njega – zato nam tudi pošilja Jezusa, da je z nami.

Janez nas tako v bistvu opozarja, da verovati ni stvar intelektualne opredelitve, kar se nam vedno znova vsiljuje (in kar tudi včasih poslušamo) – mi bi si radi kupili karto za nebesa in se potem udobno naslonili ter uživali v vožnji. Ampak v resnici moramo to cesto prešofirati sami. Saj, po pravici povedano, če se znebimo živčnosti in naglice – mar ni lepše šofirati kot pa samo sedeti in gledati skozi okno?

Preljubi, ako veste, da je Kristus pravičen, spoznajte, da je tudi vsak, ki ravna pravično, rojen iz njega. Poglejte, kakšno ljubezen nam je skazal Oče, da se imenujemo in smo Božji otroci. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal. Preljubi! Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo njemu podobni, ko se prikaže, ker ga bomo gledali, kakršen je. Vsakdo, ki ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist. Vsakdo, ki dela greh, dela tudi nepostavno, in greh je nepostavnost. In veste, da je on prišel, da bi grehe odvzel, in greha na njem ni. Kdor v njem ostane, ne greši. Kdor pa greši, ga ni videl in ne spoznal.

1 Jn 2,29-3,6

V začetku …

Preljubi, kdo je lažnik, če ne tisti, ki trdi, da Jezus ni Kristus? Tisti je antikrist, ki taji Očeta in Sina. Kdor koli taji Sina, tudi Očeta nima; kdor priznava Sina, ima tudi Očeta. Kar ste vi slišali v začetku, naj v vas ostane. Če ostane v vas, kar ste slišali v začetku, boste ostali tudi vi v Sinu in v Očetu. To je obljuba, ki nam jo je sam obljubil: večno življenje. To sem vam zapisal glede onih, ki vas zapeljujejo. In vi – maziljenje, ki ste ga od njega prejeli, ostane v vas in vam ni treba, da bi vas kdo učil: marveč, kakor vas o vsem uči njegovo maziljenje, to je tudi resnično in ni laž; kakor vas je poučilo, v njem ostanite. In zdaj, otročiči, ostanite v njem, da bomo, ko se prikaže, imeli zaupanje in ne bomo osramočeni pred njim ob njegovem prihodu.

(1 Jn 2,22-28)

Ponavadi svojo vero razumemo kot nek “dodatek” temu, kar o stanju stvari že vemo – oznanilo o Jezusu dodamo svojemu preteklemu znanju in pojme nekako uskladimo, da se nam pogled izide s stališča nekega celostnega pogleda. Janezovo pismo pa zastavlja geometrijo našega gledanja z druge strani.

Najprej zato, ker piše kristjanom, ki so najprej slišali za veselo oznanilo, potem pa so prišli vsakovrstni “zapeljivci” in so začeli stvari postavljati pod vprašaj – po eni strani je bilo to srečanje z judovskim izročilom, po drugi s tedanjo prevladujočo rimsko-helenistično kulturo.

Mi smo potopljeni v krščansko kulturo in bi se potemtakem lahko zdelo, da smo na varnem. Se nas to potemtakm sploh tiče?

Mislim, da še bolj kot v Janezovem času: glas “razumnosti” ki ima danes pogosto podlago (dozdevne) “znanstvenosti” je še bolj totalen, kot je bil takrat. Hitro se lahko zdiš, če slediš Jezusu, tistim okrog sebe zmešan, naiven ali pa kar preprosto neumen. Če pozorno pogledamo, opazimo, kako globoko so se tudi v razmišljanje kristjanov zajedle nekatere “dogme” sodobnosti, ki so pač nezdružljive z našim odnosom do Boga. Pogosto se zgodi, da se nauk tem dogmam nekako prilagodi, jih ponotranji. Morda na začetku predvsem zato, da bi lahko sploh bil v dialogu s sodobniki – a kmalu je težko ločiti zadeve med sabo. Vedno znova se kremžim, ko s prižnic, raznih blogov in drugod poslušam, kako se učenje brati z raznimi cenenimi humanističnimi domislicami in retoričnimi fintami.

Ocenjujem, da je to eden glavnih razlogov, da je danes krščanstvo postalo tako “fundamentalistično”: stran od modernizma, vpijejo, nadenimo si ščit vere in se vrnimo k stari dobri pravovernosti: vendar, se res vračamo k pravemu učenju, ali pa samo k posvetnostim pretekle dobe?

Janez se je srečal s skoraj hujšim nasprotovanjem s strani “tradicije” kot pa s strani “sodobnosti”: mar ni tudi z nami tako? Da moramo tudi mi danes poslušati predvsem Duha – in v njegovem imenu vzeti z rezervo ne samo razne moderne izmisleke, pač pa tudi izročilo (ki je pogosto plast za plastjo bratenja s posvetnostjo preteklih časov).

Zato – kar se bo morda zdelo v paradoksu z izhodiščno vrstico – moramo svojo vero vedno znova odkrivati na novo. In vztrajati pri jedru, pri bistvu. Biti pravzaprav resnični fundamentalisti – graditi na Vogelnem kamnu. Zavreči z isto doslednostjo stare in nove zablode.

Ker tisti “na začetku” sploh ni samo časovna oznaka: gre za to, da vzamemo bistvene postavke naše vere zares in na njihovi podlagi zastavljamo razumevanje svoje realnosti – in ne obratno.

V duhovnem smislu je namreč zgodba vedno znova ista: hudič, ki “hodi okrog kot rjoveč lev”, nas hitro spelje, da si Oznanilo prikrojimo tako, da nam je samo še za desert. Za okrasek na piskru naše ne-spreobrnjenosti in ne-vere.

Grenko “mazilo”

Saj poznate tisto o potrpežljivosti kot “božji masti” – in da ni lahko tistemu, ki se z njo maže. Od zdravil smo že vajeni, da so grenka – tudi grški “farmakon” pomeni hkrati strup in zdravilo.

Tudi duhovna “zdravila” niso vedno ne sladka ne božajoča – niti niso naši medsebojni odnosi. Sodobnost nas je, opažam, precej pomehkužila glede tega spoznanja: na vsak način se hočemo izogniti vsaki “travmi”, vsaki “toksičnosti” … v našem natrpanem urniku, ko se od jutra do večera ženemo, si ne želimo nobenih dejavnikov, ki bi nas ustavljali in nam oteževali pot. Najbolj pa ne v sebi ali med svojimi najbližjimi. Tako ob prvih znamenjih odpora, grenkobe, zahtevnosti, hitro začnemo razmišljati, kako bi se tega izognili ali odkrižali. In hitro se zgodi, da gremo iskat krivca za težave, napornost, konflikt. Ne pa da bi sprejeli, da je to pač vsakdanji del našega življenja. Da nikjer ne piše – in tudi Bog ni obljubil – da bo kar vse vedno lahko. Jezus je rekel, da je “njegov jarem prijeten in breme lahko”, a ostaja jarem in breme – prijetnost in lahkost pa se nanaša na to, da nam je zaradi milosti če vedno lažje. Da smo na varnem, svobodni in potolaženi.

Poudarjena vrstica v odlomku se bere čudovito; sliši se imenitno. A če pomislimo, kaj vključuje, kaj za nas pomeni – kako je pravzaprav zahtevna in koliko zavestne drže od nas zahteva, nehamo sanjariti. Je pa res, da ko postane naša celostna drža, ni več tako hudo. Potem se moramo samo še braniti pred očitki drugih in lastnega ponosa, da je to naivno, otročje in da nikamor ne pelje. Ker je ravno nasprotno: Bog je točno tak. In če smo taki kot Bog, to vsekakor ima prihodnost. In vodi do sreče – čeprav nas rado tišči in zahteva od nas kar nekaj energije.

Ne smemo pa tega zamenjati z nesvobodno držo servilne priliznjenosti – ta je do sebe, do Boga in do drugih dobra zgolj zaradi koristi, preračunljivosti in strahu. Ne iz ljubezni. Takoj, ko je nihče ne vidi – ali ko ima moč – se spremeni in postane največje nasprotje sebe.

Bratje in sestre, kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si oblecíte globoko usmiljenje, dobrotljívost, ponižnost, krotkóst, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kdo proti komu kaj pritožiti. Kakor je Gospod odpústil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti. In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu. In bodite hvaležni. Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu. Žene, bodite pokorne svojim možem, kakor se spodobi v Gospodu. Možje, ljubíte svoje žene in ne bodite osorni do njih. Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne greníte svojih otrok, da jim pogum ne upade.

Kol 3,12-21

Predpisi

Današnje življenje je od vsepovsod obdano z zakoni, predpisi, normami in uzancami. Na vsakem koraku nas lahko preganjajo. Davkarija, služba, komunala, javni red in mir, lokalna društva, mednarodne ustanove … zraven pa še kopica neformalnih “zakonov”: kako se obleči, kaj jesti, se dovolj gibati, kako vzgajati otrokeVčasih imajo več smisla, drugič pa čisto nič. Hitro se nam zgodi, da nas pahnejo v življenje nekakšnega suženjstva, kjer preplašeno dirkamo od ene komande do druge in vmes nimamo niti časa, da bi se veselili uspeha, ne da bi presojali upravičenost norme. Sploh nam obvisi za vratom, ko si norme med seboj nasprotujejo in se počutimo krive, ko zaradi ene kršimo drugo.

Tudi Cerkev je k temu krepko prislonila svoj lonček – tudi tu na vsakem koraku pravila, predpisi, potrdila, papirji … Namesto da bi bilo obratno in bi bila prostor svobode. Ista obsedenost, ko bi norme rade zamenjale razodetje. Na duhovnem področju je taka sužnost še sploh boleča in nevarna. In mislim da krivična.

Mojzes je dal ljudstvu deset zapovedi. Ne 365, ne milijon. Z jasnim sporočilom: tega se držite, drugače pa ste svobodni. Niste več sužnji faraona – ne boste moji sužnji. Ste moji otroci.

Jezusovo rojstvo to še potrdi, utrdi. Nismo tu, da bi bili tlačani milijona parametrov. Ustvarjeni smo in živimo, da bi uživali radost – in ljubili.

Ker je kar pogosto, da se za življenje z Jezusom ne odločimo ravno zato, ker smo pod pritiskom tolikerih norm: kdo si pa lahko privošči, da v nedeljo ne bi delal! Ni časa za molitev! Pošten bom, ko bom imel dovolj visoko plačo …

Jezus pa pravi, da je prišel, da bi imeli življenje – da bi ga imeli v izobilju. Da bi se ga veselili v miru – in ne na vskem koraku gledali, kje smo spet razžalili kakega zemeljskega ali nebesnega gospodarja.

Preljubi, po tem vemo, da poznamo Jezusa, če spolnjujemo njegove zapovedi. Kdor pravi: »Poznam ga«, pa njegovih zapovedi ne spolnjuje, je lažnik in v njem ni resnice. Kdor pa njegovo besedo spolnjuje, v tem je resnično Božja ljubezen dovršena. Po tem spoznamo, da smo v njem. Kdor pravi, da v njem ostane, mora tudi sam tako živeti, kakor je on živel.Preljubi, ne pišem vam nove zapovedi, ampak staro zapoved, ki ste jo imeli od začetka. Stara zapoved je beseda, ki ste jo slišali. Z druge strani pa vam pišem novo zapoved, ki je resnična v njem in v vas, ker tema izginja in resnična luč že sveti. Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je še zdaj v temi. Kdor svojega brata ljubi, ostane v luči in v njem ni spotike. Kdor pa svojega brata sovraži, je v temi in hodi v temi in ne ve, kam gre, ker mu je tema oslepila oči.

(1 Jn 2,3-11)

Otipljiva bližina

Preljubi, kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja – in Življenje se je razodelo in smo videli in izpričujemo ter vam oznanjamo večno Življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi z nami združeni, mi pa smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. In to vam pišemo, da bi bilo naše veselje popolno.

(1 Jn 1,1-4)

O veri ponavadi razmišljamo kot o nečem “metafizičnem”, neoprijemljivem, celo nezanesljivem … Čemur je kot drugi pol naša “konkretna” zemeljska stvarnost. Janezovo pismo – in pa že v bistvu starozavezni Jud – temu odkrito nasprotuje: postavi božjo realnost kot najbolj konkretno, stvarno realnost našega življenja. In dojema vse “posvetne radosti” življenja kot privid, kot fasado. Ter svari pred obsedenostjo, malikovanjem, precenjevanjem te fasade.

Vedno znova se nam lahko dogaja, da podležemo površnemu pogledu (površno je tu res točen, izčrpen pojem) in svoj čas, svojo energijo, svoje prizadevanje zasnujemo okrog stvari, ki nas sicer morda kratkoročno zadovoljijo, celo potolažijo – osrečiti pa nas ne morejo. Kot na nek način ostro pravi eden za Juda najpomembnejših odlomkov Besede: zdaj izberi – blagoslov ali prekletstvo. Izbiramo vedno znova.

Pa ne gre za neko zateženo, žalostno, “siromašno” opcijo: Janez jasno piše, da s tem izbiramo veselje – veselje, ki je popolno.

Dar Duha

Tiste dni je Štefan, ki je bil poln milosti in moči, delal čudeže in velika znamenja med ljudstvom. Vstali pa so nekateri iz shodnice Libertincev, Cirenejcev in Aleksandrijcev in izmed tistih, ki so bili iz Cilicije in Azije, in so se prerekali s Štefanom, pa se niso mogli ustavljati modrosti in duhu, s katerim je govoril. Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in z zobmi škripali zoper njega. On, ki je bil poln Svetega Duha, pa je uprl pogled v nebo, videl Božje veličastvo in Jezusa, stoječega na Božji desnici, in je rekel: »Glejte, vidim nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na Božji desnici.« Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nanj; in vrgli so ga iz mesta ter ga kamnali. Priče pa so odložile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki se je imenoval Savel. In kamnali so Štefana, ko je molil: »Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo!« Pokleknil je in z močnim glasom zaklical: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« In ko je to rekel, je zaspal.
Apd 6,8-10;7,54-60

Ko so to slišali? Kaj so slišali … Tukaj vmes je spuščen v današnjem izboru BB precej dolg Štefanov govor, v katerem jasno predoči Judom (in enako bi lahko rekli današnjim kristjanom) njihovo realnost: smo izdajalci božjih obljub! Ne živimo tega, kar nam je dano. Bog nam prihaja naproti – v božiču in v življenju – a mi se mu vztrajno izmikamo. V puščavi življenja nam daje mano in vodo iz skale, mi pa nad tem vihamo nos in nostalgiramo po egiptovski čebuli – vedno znova. Podležemo zlim navdihom in lastni trdovratni svojeglavosti. Pmojem nas Bog vedno znova vidi kot otroka, ki (spet!) steguje prste prti vroči plošči štedilnika – čeprav se je že mnogokrat doslej opekel.

To dejstvo nam je lahko tudi v (hecno) tolažbo – nisem edini tak in ni edinkrat, ko se mi to dogaja.

Lahko pa si rečem: ne bom si delal iluzij, da bom to dokončno spremenil z novo (veliko) idejo – ali z novo dozo Milosti. Vedno znova se moram odločati, spreobračati – vedno znova “postrgati stari kvas”. In vedno znova prositi za moč milosti v svojem življenju – da bi prav videl, prav prepoznal … in znal slediti Duhu – v sobodi in miru.

Prodaj, kar imaš

Marsikdo razume krščanstvo kot anti-materializem. Žal tudi marsikdo pridiga. V smislu, da so kaj vredne duhovne stvari; materialne stvari pa so grešne, umazane in ničvredne. Da se jim je treba čimbolj odpovedati, jih po svojih močeh izbrisati iz svojega življenja. Zatreti in prezirati vse, kar je materialnega v mojem življenju.

To najprej vodi do obsedenosti sodobnosti s čustvi, do njihove pretirane cenjenosti. Saj se odraža že na jeziku: jaz čutim, da je to tako … Čutil sem, da moram to narediti. Poznam mnogo mladih (in manj mladih), ki se ravno dovolj “fiksajo” s čustvi, da jim ni treba v življenju narediti ničesar resničnega – ampak vztrajajo v sivini. Ki si jo uspejo narediti znosno s takimi ali drugačnimi “konzerviranimi” občutki, od glasbe preko pornografije do družbenih omrežij. Naš standard nam omogoča, da materialno v našem življenju postane tako samoumevno, da takorekoč izgine. In začutimo kar trmasto jezo, ko odpove ali izgine – zase se posmnim občutka, ko mi je “crknila” miška.

“Ampak saj gre za duhovno!”, bi utegnil kdo protestirati ob tem mojem pisanju. Pustimo povsem ob kraju, kakšne zmazke vse ljudje uspejo stlačiti pod duhovno. Da je pogosto pod “duhovno” razumljeno tisto, kar se upira treznemu razumu, pa bi ljudem vseeno ugajalo verjeti – o raznih dušah dvojčicah, energijah, kristalih … Mimogrede, pogosto so te reči presneto materialne (sasmo niso po sedanji znanstveni teoriji). Pač pa je treba ugotoviti, kot opozori že Jezus v evangeliju, ko je govora o čistih in omadeževanih stvareh, da je – kot je izvir najvišjega dobrega – duhovno tudi izvir največjega zla. Hudič je duh, mar ne? Demonska zloraba je tista, ki tako ali drugačno materialno naredi za škodljivo: ko spolnost postane pornografija (“duhovno” doživljanje zamenja pristen materialni stik), ko v ekonomiji gospodarjenje z resničnimi dobrinami zamenja skrajna oblika virtualne vrednosti, ko medsebojna povezanost postane na družbenih omrežjih le še valuta prepoznavnosti … Vse zlo sveta je najprej in izvorno duhovno zlo – in šele potem se razlije na področje duševnega in materialnega.

Bog torej ne prezira materialnega. Saj ne prezira ničesar, kar je ustvaril – “Videl je, da je dobro”, je rečeno v Genezi, in to ne kar tako.

Zato tudi mislim (o, kako dolg uvod, da se vrnemo k odlomku), da Jezus “bogatega mladeniča” sploh ne poziva, da naj “proda” samo svoje materialne dobrine – in da on to razume. Da je v igri “duhovni kapital”. Ki si ga ta človek lasti, se ga oklepa. Ker je, kot vidimo na začetku odlomka, prepričan, da si bo z njim kupil “večno življenje” – in pride Jezusa spraševat za recept, morda celo “bližnjico”.

Ampak večno življenje ni v tem, da si kopičiš take ali drugačne vrednote, ne materialne, ne intelektualne, ne duhovne. Taka “čaša nesmrtnosti” slej ko prej ogreni in postane brez okusa. Pač pa je, kot opozori Jezus, večno življenje v hoji za njim, v pokorščini Duhu. V odnosu. Brez preziranja (dobro ustvarjenih) stvari, materialnih ali duhovnih, – a tudi brez navezanosti nanje. V radostnem zaupanju v Previdnost, ki bo na poti za Učenikom skrbela zame. In zato lahko pustim stvari za seboj. Moram jih pustiti. Ni mi treba več biti heroj.

Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

(Mt 19,16-22)

Konec sveta (kot smo ga poznali)

Ob korona-krizi je marsikdo govoril, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Da ne moremo in ne smemo več nazaj v stare tirnice potrošništva, uničevanja okolja, nenehne naglice in izkoriščanja. Drugi so skeptično pripominjali, da se bodo vsi čudili, kako hitro bo spet vse nazaj, kot je bilo. Heraklit pa modruje, da nikoli ne stopaš v isto reko.

Kristjani so v prvih letih bili precej prepričani, da bo sveta, kot so ga doslej poznali, tudi na zunaj ravnokar konec. A s prihodom Svetega Duha se je pokazalo, da se pravi preobrat, prelom, dogaja na duhovni ravni – in manj očitno. Da je prava apokalipsa apokalipsa srca.

Pri čemer pa seveda zunanji dogodki niso brez vpliva. Niso bili skozi zgodovino, tudi danes niso. A za Jezusovega učenca se njihov pomen razbira skozi logiko milosti in Duha. Ne gre za to, da bi v dogodkih zgodovine pretirano iskali neke simbolne in ideološke prvine – sploh v aktualnosti je to pravzaprav ogabno (“Covid je kazen za brezbožni Zahod” – v obraz vsem iskrenim častilcem Boga tudi na Zahodu). Pač pa gre za to, da ko skozi dogodke sveta stopamo po navdihu Duha, nas to spreminja, nam odpira oči. Bolj kot napenjanje razuma, bolj kot projektice in moraliziranje. Poslušaj in sledi!

Preljubi, nestrpno pričakujete prihod božjega dneva, zaradi katerega bo nebo razpadlo v ognju in se bodo prvine raztopile v požaru. Po Gospodovi obljubi pa čakamo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost. Ko pričakujete ta dan, preljubi, si prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru; odlašanje našega Gospoda imejte za zveličavno. Preljubi, ko to veste naprej, se varujte, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti. Rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in na dan večnosti. Amen.

(2 Pt 3,12-15.17-18)

Večni dolgčas?

Kar nekaj nevernih sem že slišal reči, da morajo biti nebesa precej dolgočasna; da si niti ne želijo, da bi tista idila trajala v neskončnost – da jim je izzivov polno zemeljsko življenje ljubše. Tudi če ga je potem kar konec. Da ne živijo tega življenja zato, da bi bili potem zanj nagrajeni, pač pa vsak trenutek znova v polnosti. S tem med vrsticami kristjane – in Boga – pravzaprav obtožujejo nečesa precej bednega: glede Boga, da nas je dal v ta svet kot podgane v nekakšen testni labirint, in samo tisti, ki ga pravilno pretečejo, dobijo na koncu posladek in mir; kristjane pa, da takega v bistvu tiranskega Boga jemljejo resno – in ga celo skušajo ljubiti.

Jezus nam kaže drugačno večnost – večnost, ki že traja. Slovenski izraz nas lahko prehitro zavede, da razmišljamo samo o časovni razsežnosti večnosti – ki se v bistvu lahko, če nima “vsebine”, res vleče … Pa ne gre toliko za to. Gre za bližino. Ki bi zadostovala celo, če ne bi trajala v neskončnost; ki bi je bilo dovolj že en sam trenutek. A je vendar povsod – in zato tudi vedno.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal. Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

(Jn 17,1-11)