Konec sveta (kot smo ga poznali)

Ob korona-krizi je marsikdo govoril, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Da ne moremo in ne smemo več nazaj v stare tirnice potrošništva, uničevanja okolja, nenehne naglice in izkoriščanja. Drugi so skeptično pripominjali, da se bodo vsi čudili, kako hitro bo spet vse nazaj, kot je bilo. Heraklit pa modruje, da nikoli ne stopaš v isto reko.

Kristjani so v prvih letih bili precej prepričani, da bo sveta, kot so ga doslej poznali, tudi na zunaj ravnokar konec. A s prihodom Svetega Duha se je pokazalo, da se pravi preobrat, prelom, dogaja na duhovni ravni – in manj očitno. Da je prava apokalipsa apokalipsa srca.

Pri čemer pa seveda zunanji dogodki niso brez vpliva. Niso bili skozi zgodovino, tudi danes niso. A za Jezusovega učenca se njihov pomen razbira skozi logiko milosti in Duha. Ne gre za to, da bi v dogodkih zgodovine pretirano iskali neke simbolne in ideološke prvine – sploh v aktualnosti je to pravzaprav ogabno (“Covid je kazen za brezbožni Zahod” – v obraz vsem iskrenim častilcem Boga tudi na Zahodu). Pač pa gre za to, da ko skozi dogodke sveta stopamo po navdihu Duha, nas to spreminja, nam odpira oči. Bolj kot napenjanje razuma, bolj kot projektice in moraliziranje. Poslušaj in sledi!

Preljubi, nestrpno pričakujete prihod božjega dneva, zaradi katerega bo nebo razpadlo v ognju in se bodo prvine raztopile v požaru. Po Gospodovi obljubi pa čakamo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost. Ko pričakujete ta dan, preljubi, si prizadevajte, da vas najde brez madeža in brez graje v miru; odlašanje našega Gospoda imejte za zveličavno. Preljubi, ko to veste naprej, se varujte, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in ne izgubite lastne trdnosti. Rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in na dan večnosti. Amen.

(2 Pt 3,12-15.17-18)

Večni dolgčas?

Kar nekaj nevernih sem že slišal reči, da morajo biti nebesa precej dolgočasna; da si niti ne želijo, da bi tista idila trajala v neskončnost – da jim je izzivov polno zemeljsko življenje ljubše. Tudi če ga je potem kar konec. Da ne živijo tega življenja zato, da bi bili potem zanj nagrajeni, pač pa vsak trenutek znova v polnosti. S tem med vrsticami kristjane – in Boga – pravzaprav obtožujejo nečesa precej bednega: glede Boga, da nas je dal v ta svet kot podgane v nekakšen testni labirint, in samo tisti, ki ga pravilno pretečejo, dobijo na koncu posladek in mir; kristjane pa, da takega v bistvu tiranskega Boga jemljejo resno – in ga celo skušajo ljubiti.

Jezus nam kaže drugačno večnost – večnost, ki že traja. Slovenski izraz nas lahko prehitro zavede, da razmišljamo samo o časovni razsežnosti večnosti – ki se v bistvu lahko, če nima “vsebine”, res vleče … Pa ne gre toliko za to. Gre za bližino. Ki bi zadostovala celo, če ne bi trajala v neskončnost; ki bi je bilo dovolj že en sam trenutek. A je vendar povsod – in zato tudi vedno.

Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, prišla je ura; proslavi svojega Sina, da tvoj Sin tebe proslavi, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Proslavil sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, proslavi pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Razodel sem tvoje ime ljudem, katere si mi dal od sveta. Tvoji so bili in si jih dal meni; in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem od tebe izšel, in verovali, da si me ti poslal. Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje in proslavljen sem v njih. Že nisem več na svetu, oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi.«

(Jn 17,1-11)

Razkropljeni in stiskani

Zadnje čase je zelo v zraku beseda “kristjanofobija”. Jezikovno gledano res skropucalo. In v marsikaterem smislu tudi duhovno.

Že Jezus nam pove, da je preganjanje “naravno stanje”, takorekoč življenjski prostor njegovega učenca. Da pa se zaradi tega nima smisla pretirano vznemirjati – on nam daje mir sredi tega nenehnega duhovnega boja.

Za Jezusovega učenca je najbolj nevarno, da svoj notranji duhovni boj, boj s svetom kot duhovno stvarnostjo minljivosti in smrti, projecira, prenese drugam: najpogosteje na bližnjega, v humanistični maniri tudi na “družbo”. Da svoj boj z grehom transformiram v socialno ali nacionalno vprašanje. Zgodovina Zahoda je nenehno blodenje v tem smislu, samo dežurni krivec je vedno nov: geji in homofobi, čarovnice ali patriarhat, buržoazija ali komunisti …

Sodobni kristjani pa radi zamenjujejo tisto pristno izkušnjo, ko greš svetu na živce, ker si Jezusova priča, z osuplim pohujšanjem, ki ga občutijo celo neverni ob tistih, ki prisegajo na Jezusa, a živijo po hudiču. Če se brezbožneži zgražajo ob mečkaštvu glede pedofilije ali nezrelem odnosu do financ, to pač ni neupravičen gnus …

Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«

(Jn 16,29-33)

Kaj sem Bogu hudega storil?

Nekako že kar uveljavljeno je, da se ob trpljenju v življenju ljudje sprašujejo: “Kaj sem vendar hudega storil, da mi je Bog to poslal / dopustil.” Brihtna hudičeva finta! V ozadju je Bog, ki kot siten inšpektor tako kar na slučajno ljudem pošilja nadloge, verjetno zato, da bi se zabaval, ali pa ker ima nekakšne sadistične težnje …

Apostol Peter nam v svojem 1. pismu podaja drugačen pogled na trpljenje – kaže ga kot del Božjega načrta, za svet in za nas. Zaradi katerega nisma smisla neprestano kazati s prstom na druge ali nase. Če ni posledica svinjarij, ki jih kdo počne – posledica, ki je pogosto dovolj očitna in neposredna.

Opozori celo, da naše trpljenje pomeni, da smo del Jezusovega trpljenja. Ne gre za omalovaževanje ali podcenjevanje – vsekakor pa ne bi imelo smisla, da bi nam, ko trpimo, še dodatno za vratom visela krivda.

Preljubi, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo. Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh. Nihče med vami naj ne trpi zato, ker bi bil morilec ali tat ali hudodelec ali ovaduh. Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga.

(1 Pt 4,13-16)

V Jezusovem imenu …

Nekoliko naivno si nekateri kristjani razlagajo današnji odlomek in Jezusovo obljubo v njem kot nekakšne čarobne besede oziroma ustrezno obliko obrazca.

Če boš torej na božjem okencu za sprejemanje molitev priložil ustrezen kolek, na katerem bo pisalo “v Jezusovem imenu”, bo tvoja vloga obravnavana prednostno in zagotovo odobrena …

Kaj pa potem? Takole karikirano je že jasno, da Bog pač ne deluje kot kakšna upravna enota …

V judovskem izročilu je ime tesno povezano z identiteto. Do take mere, da je v izganjanju duhov imelo pomembno mesto poimenovanje duha ali demona. To so razumeli že kot vrsto moči nad njim.

Ko rečemo, da nekaj prosimo v Jezusovem imenu, to torej pravzaorav pomeni, da to prosimo v edinosti z njegovo osebo, z njegovo voljo. Ki pa je že “po učbeniku” pač enaka Očetovi. Tako da bi Jezusa ob tej izjavi skoraj lahko obtožili nekoliko retoričnega zafrkavanja – če ne bi šlo za (preveč) resne in resnične stvari.

Jezus v bistvu hoče – in nas vabi – da se naš dialog “premakne” od jaz proti Bogu na Jezus proti Očetu. Da torej naš blagor, naša sreča, naš mir, ljuezen … ni več stvar našega lastnega naprezanja, kjer je naslovnik – Bog na drugi strani steklene šipe; pač pa smo v svojih prošnjah v samem srcu Svete Trojice: prosimo Očeta, ki nas ljubi kot Stvarnik; po navdihu Duha; v ljubezni Rešitelja Jezusa.

Kot se je spremenilo poslovanje tudi v nekaterih uradih; nič več ne stojimo v vrstah pred okenci, pač pa te uradnik posadi v udoben naslanjač in skupaj za mizo debatirata; morda dobiš na mizo še sok in piškote (če je obetana korist dovolj velika). Ampak v uradu je to del naprednega ravnanja s strankami, torej finta; pri Bogu pa je resničnost …

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno. To sem vam govoril v prilikah; pride pa ura, ko vam ne bom več govoril v prilikah, ampak vam bom očitno oznanjeval o Očetu. Tisti čas boste prosili v mojem imenu in vam ne rečem, da bom jaz prosil Očeta za vas; Oče sam vas namreč ljubi, ker vi mene ljúbite in verujete, da sem prišel od Boga. Izšel sem iz Očeta in prišel na svet; zopet zapuščam svet in grem k Očetu.

(Jn 16,23-28)

Na božjih krilih

Pavel v Korintu dobi obenem božje naročilo, poklic, in pa zagotovilo, da ga varuje. Bog te ne pošlje in ne postavi nekam, ne da bi poskrbel zate. Te zavaroval. Mi si včasih ne znamo predstavljati, kako bi se lahko izšlo – a na koncu se izide. Ni vedno udobno, je pa lepo. Zelo.

Ko je bil Pavel v Korintu, mu je Gospod rekel ponoči v prikazni: »Ne boj se, ampak govori in ne umolkni; kajti jaz sem s teboj in nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj hudega; zakaj mnogo ljudstva imam v tem mestu.« Tako je ostal eno leto in šest mesecev in je učil med njimi Božjo besedo. Ko je bil pa Galion prokonzul v Ahaji, so se Judje enodušno vzdignili zoper Pavla, ga privedli pred sodišče in rekli: »Ta nagovarja ljudi, da bi častili Boga v nasprotju s postavo.« Ko je Pavel hotel spregovoriti, je Galion rekel Judom: »Ko bi šlo za kakšno krivico ali zločin, bi vas, o Judje, poslušal, kakor je prav; ker so pa to prepiri o nauku in imenih in vaši postavi, sami glejte; v teh rečeh jaz nočem biti sodnik.« In odpravil jih je izpred sodišča. Tedaj so vsi zgrabili Sostena, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem tepli, a za vse to se Galion ni menil. Pavel je ostal še mnogo dni. Ko se je poslovil od bratov, je odplul proti Siriji in z njim tudi Priscila in Akvila. V Kenhrejah si je dal ostriči glavo; imel je namreč zaobljubo.

(Apd 18,9-18)

Tretje oko

Mislim da vzhodnjaki govorijo o tretjem očesu, duhovnem očesu – mea culpa, ne vem točno. Očesu, ki ne gleda stvari v svetlobi tega sveta, elektromagnetnega valovanja zvezde – sonca, ki se odbija od materialnih predmetov našega planeta. Pač pa gre za oko, ki gleda v svetlobi večnosti, “sub specie aeternitatis” kot so rekli stari, v valovanju zvezde – Boga Očeta, ki se zrcali in odbija od duhovnih stvarnosti našega bivanja. Pavel izpostavi tri glavne razsežnosti, ki jih uzira to naše duhovno oko: upanje, dediščina, moč.

V Duhu uziramo, razumemo, razmišljamo najprej upanje – kot razsežnost prihodnosti: ne čaka nas – po nekaj uživaških ovinkih – le “parcela za zidom”, pač pa neskončnost, večnost, v razvezanosti vseh neudobnih spon doslej znanega bivanja.

Dediščina kot prostor spomina, kot duhoven pogled v preteklost. V zgodovini (osebni, narodni, svetovni, vesoljni) tako ne prepoznavamo več samo nenehnega boja, kdo bo koga, pač pa umirjeni narativ Previdnosti, ki vztraja v ljubezni. Vrhovi te duhovne krivulje zgodovine se pokažejo pogosto čisto drugje. Na tem lahko zares gradimo, to nam je res dragocena zapuščina. Zgodovina tega sveta pa pušča za seboj v glavnem okrvavljeno grobljo, vsemu pridušanju na navpredek navkljub.

In moč: v svetu nadzvočnih bombnikov, kjer miljarderji pometajo z ljudstvi kot z mravljišči, je posameznik presneto nemočen. Množice derejo v fitnese, da si izklešejo popolno postavo in se bašejo s filmi o superjunakih – tako vsaj za trenutek pozabijo na lastno krhkost. Z neskončnim hrepenenjem iščejo, terjajo heroja. Možno je dvoje: bodisi se po tujih truplih povzpem na vrh piramide bivanja – ali pa prepoznam, da – čeprav diskretno, v ozadju – položaj kozmosa trdno drži v rokah božja moč. Moč ki se, tako Pavel, izkazuje v Jezusu, našem Rešitelju, in njegovi zmagi nad smrtjo. Moč, ki – v nasprotju z zemeljskimi uzurpatorji – ima zase vso večnost, in se ji zato ne mudi, niti se ne sili. Kot pravi Kocbek: “Velikan pa traja, /pozna mojo stavo, / in ne hiti.”

Bratje in sestre, Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, naj vam da duha modrosti in razodetja, da ga boste spoznali. On naj razsvetlí oči vašega srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove mogočnosti do nas, ki verujemo po delovanju njegove silne moči. To moč je uresničil v Kristusu, ko ga je obúdil od mrtvih in ga posádil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je polóžil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje.

(Ef 1,17-23)

Neznani bog

Pavlov nastop v Atenah in njegovo sklicevanje na “neznanega boga” mi je vedno smrdel po cenenem sinkretizmu – zato mu nisem dajal posebne pomembnosti. Poleg tega sem imel še stare zamere s tem, kako je na grštvo naslonjena misel od znotraj izvotlila krščanstvo v takorekoč lupino arhetipov, ritual, pot v brezbožnost, ideologijo.

Ampak tega “neznanega boga” ni razumeti v smislu, da je Pavel hotel reči, no, poleg vaših božanstev se najde prostor tudi za Jahveja – in ta je pravzaprav pravi. Pač pa je, malikovalcem, hotel reči: Ljubčki, v resnici ni vse tako presneto obvladljivo, kot ste si vi zamislili. Ko s svojo močjo, zvitostjo in silo razuma na videz obvladujete vso stvarnost in vam je pokorna – do mere, da ste v obrtniško podobo mojstrsko zajeli celo razsežnost božjega. Tehn-ika ni vse – in ni vse sofija, veščina. Dobro je biti izurjen, ne le v praktičnih, pač pa tudi v umskih stvareh. Ampak do konca vendar ne prideš – kar pa vendar ni tako tragično, ker ta “konec” ni zgolj nek cilj, pač pa je Oseba; “v njem živimo, se gibljemo in smo.” Da nam “ni daleč” torej ne izhaja toliko iz nekakšne prozornosti stvarstva za božje, pač pa iz dejavnega iztegovanja Boga proti nam; nam je blizu v smislu medosebne bližine, odnosa. In to drugačnost najbolj ilustrira dejstvo, da je premagal smrt, ta “okvir” sveta. Atenci tega “ne prebavijo”, in v bistvu tega ne prebavlja tudi sedanji svet – podira nam sistem. Človek je neverjetno navezan na tiste mizerne figove liste in stežka verjame, da bo namesto njih dobil (nazaj) svatovsko oblačilo božjega dostojanstva. Rajši ima do podrobnosti mapirano žalost svoje ječe kot pa neznani ocean svobode.

Tisti, ki so spremljali Pavla, so ga tiste dni pripeljali do Aten, in so se vrnili, ko so prejeli naročilo za Sila in Timoteja, naj čim prej prideta k njemu. Pavel je stopil v sredo areopaga in spregovoril: »Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Ko sem namreč hodil okrog in ogledoval vaša svetišča, sem našel tudi oltar, na katerem je bilo napisano: ›Neznanemu bogu.‹ Kar torej častite, dasi ne poznate, to vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril svet in vse, kar je na njem, on, ki je Gospod nebes in zemlje, ne stanuje v templjih, narejenih z rokami; tudi si ne da streči s človeškimi rokami, kakor da bi česa potreboval, kajti on sam daje vsem življenje in dihanje in vse. Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da prebiva po vsej zemlji. Odmeril je in določil bivanju ljudi čase in meje: da bi iskali Boga, če bi ga morda otipali in našli, zlasti ker ni daleč od nobenega izmed nas. V njem namreč živimo in se gibljemo in smo, kakor so tudi nekateri vaših pesnikov rekli: ›Celo njegovega rodu smo.‹ Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, izdelku človeške umetnosti in zamisli. Bog je zatisnil oči nad časi te nevednosti, zdaj pa oznanja ljudem, naj povsod delajo pokoro; določil je namreč dan, ko bo v pravičnosti sodil vesoljni svet po možu, ki ga je v to določil; in da bi vsi mogli verovati vanj, ga je obudil od mrtvih.« Ko so pa slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri posmehovali, drugi pa so rekli: »O tem te bomo poslušali drugikrat.« Tako je Pavel odšel iz njih srede. Nekaj mož se mu je pa pridružilo in so vero sprejeli, med njimi tudi Dionizij Areopagit in žena Damara, in še drugi z njima. Potem je Pavel odpotoval iz Aten in prišel v Korint.

(Apd 17,15; 17,22-18,1)

Tri napake sveta

Jezusove besede iz današnjega odlomka so precej skrivnostne in terjajo nekaj razmisleka, poglobitve. Zakaj le Jezus ni ostal s svojo Cerkvijo – in naredil reda?

Ampak on pravi, da ne bo delal reda (vsaj zaenkrat, do drugega prihoda) navzven, pač pa v srcih – da bo Bog spremenil človeštvo od znotraj in ne frontalno od zunaj. Povedano drugače, da ni nasilen, da pušča svobodo – ne le pušča, zagotavlja.

Tako bo notranja navzočnost Svetega Duha pomenila tisto Kraljestvo, za katerega molimo v očenašu. V bistvu bo pomenila rdečo tabletko, ki nam bo v moči duha omogočila videti (in živeti) resnično matriko stvari – a v tem primeru ne toliko grenko in distopično, pač pa polno upanja in radosti. Ravno v nasprotju z Ezekijelovo “jedjo” tabletka Svetega Duha v ustih zagreni, a v notranjosti dene dobro.

Jezus že pove, kaj so trije “glavni učinki” te tabletke – za tiste, ki jo bodo vzeli: resnica o grehu, pravičnosti in sodbi.

O grehu – kdor ne veruje oziroma zaupa v Jezusa; komur je zakrita neskončna in vsemogočna ljubezen, ki drži to stvarnost, ima greh za človekovo nepreklicno usodo. In z njim krivdo, bolečino, stisko, smrt. Komur pa Duh odpre oči, bo spregledoval, kako vsem grehom (in temu, kar nam prinaša) navkljub vse dobro vodi Previdnost. Ne samo, da bo na koncu vse dobro, ampak da je že sedaj pravzaprav vse dobro. Kot drugače pove Pavel: da so stiska tega sveta, tega življenja samo porodne bolečine, vsej temi in mraku navkljub.

O pravičnosti – človeška zgodovina je nenehno iskanje pravičnosti. Z včasih katastrofalnimi posledicami: vojnami, revolucijami, poboji … Vsi si želijo in čakajo, da bi prišel nekdo, nek Veliki Vodja, ki bi naredil red na svetu in dal stvari na svoje mesto. Višek je to hrepenenje doseglo v komunističnih sanjah – in se sprevrglo v moro. Jezus je nastopil kot poosebljena pravičnost, kot Pravični – ampak so se ga odkrižali. Sveti Duh pa položaj obrne – ne iščemo več nekega zunanjega pravičnega, ki bi s trdo roko dosegel, da bi se svet preobrazil v raj na zemlji.Pač pa nas same – če smo mu poslušni – opravičuje in dela pravične. Po vesti in poslušanju Duha ne iščemo več Velikega Heroja, pač pa sami postajamo akterji Božjega reda. Kakorkoli je hecno, ampak prisotnost Velikega vodje bi nas pri tem samo motila in begala. Zato je pravzaprav vsak kristjan malček anarhista.

O sodbi – je pravzaprav podoben pogled kot “pravičnost”, samo da se bolj nanaša na čas. Ljudje življenje prebijamo v nenehnem “kdaj bo že”, v nenehnem beganju med preteklostjo in prihodnostjo, včasih prav paranoičnem. Želimo si nekoga, nečesa, ki bi presekal začarani krog zla; in marsikdo se silno napenja in sanjari, da bi napočil ta trenutek. Totalitarne sanje so to opredelile kot komunizem, zdaj pa da smo v prehodni fazi, ki je socializem – in moramo zato potrpeti. V bistvu porodne bolečine iz prve točke – ki pa so bile izgovor za najhujše zlo in zločine. Jezus pa pravi – in Duh uči, razodeva, osvetljuje, da je ta čas že sedaj. Odpira nam oči, kako je vladavina posvetnosti (že) premagana, da je njena dozdevna zmaga samo ogabna skorja, ki plava na vrhu, in je je tako malo, da je pač niti ni vredno posnemati – spodaj pa je zdrava gladina morja milosti, kjer je vse že sedaj na pravem mestu.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Zdaj odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša: »Kam greš?« Ker sem vam pa to povedal, vam je žalost napolnila srce. Toda govorim vam resnico: za vas je dobro, da grem. Če ne odidem, Tolažnik namreč ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride, bo on prepričal svet o grehu, o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

(Jn 16,5-11)

Dobrosrčne ženske

Na nekakšen skrivnosten način se naša vera močno naslanja na žensko ustrežljivo dobrosrčnost. Kot Lidija iz Tiatire v današnjem odlomku, o kateri je rečeno, da je “prisilila” evangeljsko ekipo na obisk. Koliko podobnega, neverjetno lepega, sem sam doživel! Možakarji imamo pogosto velike vizije, pomembne projekte, prelomne ideje, izbrušeno teologijo in doneče pridige. In potem te gospa povabi na kavo. Kar vidim jih, zbrane za mizo, v nekakšni hecni zadregi, ki se brani nenehne skrbne pozornosti; srkajoč opojno tekočino iz starih skodelic, na mizi plehnata posoda s piškoti in zvrhan krožnik domače potice. Če so vse vizije, projekti, ideje, teologije in pridige pogosto udrihali mimo, razbijali vrste ali kar neposredno pohujševali, pa se one v svojem skromnem služenju niso nikoli motile.

Zato sem s takih obiskov, kamor sem se odpravljal včasih res na nek način primoran, občasno tudi z občutkom, da sem se “uboge starke” z obiskom usmilil, vedno znova odhajal pravzaprav ponižan, predvsem pa ožarjen in na sveže maziljen s tisto drobno tkano nežno pozornostjo, ki tvori najbolj zanesljivo blago naše Skupnosti.

Odpluli smo iz Troade in smo se odpeljali naravnost na Samotrakijo, prihodnjega dne pa v Neapolo, od tam pa v Filipe, ki so prvo mesto makedonske pokrajine, naselbina. V tem mestu smo se mudili nekaj dni. Sobotni dan smo šli izven mestnih vrat k reki, kjer smo mislili, da je molivnica; sedli smo in govorili ženam, ki so se tam zbrale. Poslušala je tudi neka bogaboječa žena Lidija iz mesta Tiatire, ki je kupčevala s škrlatom; njej je Gospod odprl srce, da je pazila na Pavlove besede. Ko je bila s svojo hišo krščena, nas je povabila: »Ako ste me spoznali za verno Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tu.« In primorala nas je.

(Apd 16,11-15)