Prijatelja

Tedaj je Mojzes vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, nekoliko proč od tabora, in ga imenoval shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel ven k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. Kadar koli je šel Mojzes ven k taboru, je vstalo vse ljudstvo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora ter gledal za Mojzesom, dokler ni prišel k šotoru. Ko je pa Mojzes prišel k šotoru, se je spustil dol oblačni steber ter stal pri vhodu v šotor; tedaj je Gospod govoril z Mojzesom. Ko je vse ljudstvo videlo, da je oblačni steber stal pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo in se poklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. Govoril pa je Gospod z Mojzesom od obličja do obličja, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, njegov služabnik, Nunov sin Jozue, ki je bil še mladenič, pa se ni umaknil iz šotora. Mojzes je klical Gospodovo ime Jahve. Gospod je šel mimo njega in klical: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.« Tedaj se je Mojzes hitro priklonil do tal in molil: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod v naši sredi. Ljudstvo je namreč trdovratno. A odpusti našo krivdo in našo pregreho in vzemi nas za svojo lastnino!«Bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; kruha ni jedel in vode ni pil. Napisal je na tabli besede zaveze, desetero zapovedi.
(2 Mz 33,7-11;34,5-9.28)

Še v času stare zaveze, to pomeni podobe Boga kot sodnika, uničevalca, vladarja, bitja na neverjetni višini in distanci do človeka, je v tem odlomku zapisano, da z Mojzesom je pa drugače: z Jahvejem se pogovarjata kot prijatelja. Ne več vladar in podložnik, ampak dva enaka. Oziroma v pogovoru izenačena – enaka pač ne moremo reči.

Človek je že odkar je ustvarjen, poklican k temu, da je z Bogom v dialogu, da je njegov partner – rečeno je, da je ustvarjen po božji podobi. Kako čudovito! Kakšna čast! Stvarnik vsega je pripravljen biti naš prijatelj!

Kako svobodno in sproščeno je zato lahko naše življenje! Kako smo lahko pogumni in vedri! Toliko bolj, ker je še Jezus umrl za nas. Ni treba več vsega razumeti, vsega predvideti, vsega obvladati. Naši grehi, naše krivde, naše napake niso več neuničljivo prekletstvo – lahko so nam po skrivnosti križa celo vir milosti!

Prijateljujmo z Bogom, bodimo z njim kot s svojimi zemeljskimi prijatelji: otroški, odštekani, iskreni, nekomplicirani, brez zavor, direktni, globoki, do konca, naslonimo se nanj, se mu zjokajmo, se skupaj narežimo, se čudimo, skupaj uživajmo v življenju … Ta “fejmič” od Boga nam je poslal prošnjo za prijateljstvo …

Pred njim lahko nehamo s svojimi formalizmi, zapetostmi, prilizovanjem, hinavščino, trgovanjem z uslugami, napihovanjem …

Kot ob dobrem prijatelju je tudi ob Bogu čisto dovolj, da SEM …