Krhke posode

Vedno znova me pretrese, kako krhko je naše življenje in naš mir. Vsem trmastim zaganjanjem navkljub, ob vseh filmih o superjunakih, vendar vemo, da človek sam težko kaj dosti spremeni. Ne glede na to, s kako trdnim in težkim oklepom (ideologije, nasilja, retorike) se obdam, pod njim sem le človeček. Zato se ljudje vedno znova skušajo zanesti na maso, množico – a to se ni še nikoli dobro končalo, vse od Babilonskega stolpa naprej; ko se človek zanese na množico (in ko prevlada interes množice), jim mnogo umre in mnogo trpi.

Ampak za Jezusove učence ta krhkost, celo smrt, ni tragična. Ker vemo, da smo “posode” nečesa, kar je bistveno bolj dragoceno. Ker imamo v sebi klic, izkušnjo in obljubo večnosti.

Tako nam včasih ravno naša krhkost in zlomljenost lahko pomaga, da prepoznamo ta žarek večnosti v sebi. In v miru in ljubezni živimo iz njega.

Bratje in sestre, Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, ker je zasvetilo Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bilo to preobilje moči iz Boga in ne iz nas. Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje. Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem telesu. (2 Kor 4,6-11)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s