V nemilosti

Jezusa radi oznanjamo z velikimi besedami in sladkimi pojmi: usmiljenje, ljubezen, dobrota, sprejemanje, odpuščanje, izbranci … zadeve kot sodba, služiti, ubogati, smrt, odpoved, služabnik pa raje pometemo pod preprogo. Jezus je ja faca! Za žur. On nam daje pravo srečo, lalala!

Ampak to je prevara. Učenca ni brez križa. Od vedno bodo taki in drugačni pridigarji, ki bodo obljubljali, da oni so pa odkrili “bližnjico do nebes”, ki ne vodi preko križa in smrti. S sladkim govorjenjem, z velikimi besedami, z mogočnimi čustvi, z množičnimi dogodki, s čipkastim bogoslužjem, z zvenečimi naslovi, z učenimi razpravami, z zapletenimi organizacijami … tisoč stvari je, ki se jih človek izmisli, da se ni treba srečati s presneto enostavno resničnostjo sebe kot nemočnega grešnika pred božjim obličjem. Tisoč je takih različnih zlatih telet, ki nam zamenjajo živega Boga. In s katerimi se prepričujemo, da se bomo rešili sami – in se tako lahko izkazali kot imenitni, najprej pred drugimi, potem pa še pred Bogom. S ponosom stopimo iz grmovja s svojo čisto novo kreacijo iz figovih listov. In šele božji pogled “a se hecaš?” nas postavi spet na pravo mesto – kot grešnike in kot božje ljubljence.

Jeremija je v stiski, ker mora ljudem prerokovati Boga, ki ni faca. Boga, ki je jezen, zgrožen in pripravlja zdravilno kazen. In to ga osami – ljudje imajo pač raje (krive) preroke, ki sladko božajo ušesa in dušo. A Bog mu zagotavlja, da je on njegova obramba in njegova gotovost. Naj se veseli sladkosti božjega nagovora, ki ga izkuša – tudi če pri predajanju teh besed žanje nesprejemanje, celo sovraštvo. Ne vztraja pri čem zemeljskem, ampak pri božji resnici! Naj se (kot se danes žal tolikokrat dogaja) ne ozira na razne “oglaševalske” pristope, ki se trudijo “diskretno” zadržati očitno težko resnico; stvari so take, kot so, in prej ko jih človek sprejme, bolje je zanj. Božja ljubezen ni lahka – vendar rešuje! Bog drži z mano, če vztrajam z njim. Tudi če to ni ne sladko, ne prijetno ne lahko. Ampak zaradi Jezusa pravzaprav je.

Gorje mi, moja mati, da si me rodila, moža, ki je v sporu in prepiru z vso deželo. Nisem posojal in posojali mi niso, vendar me vse preklinja! Kadar so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti imenujem se po tvojem imenu, Gospod, Bog vesolja. Ne sedim v krogu tistih, ki se posmehujejo, da bi se radoval; od tvoje roke prisiljen sedim samoten, kajti napolnil si me s srdom. Zakaj traja večno moja bolečina in je moja rana brezupno neozdravljiva? Postal si mi kakor varljiv potok, ki pogosto presiha. Zato tako govori Gospod: »Če se mi ukloniš, ti vrnem tvojo službo pri meni; in če hočeš navajati le plemenite misli, nič napačnega, smeš biti spet moj glasnik. Oni se morajo obrniti k tebi, ti pa se ne smeš obrniti k njim. Tedaj naredim iz tebe bronast, trden zid zoper to ljudstvo. Bojevali se bodo zoper tebe, pa te ne bodo premagali, kajti jaz sem s teboj, da ti pomorem in te rešim,« govori Gospod. »Otmem te iz roke hudobnih in osvobodim iz pesti nasilnikov.« (Jer 15,10.16-21)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s