Spoznanje napihuje

Verjetno nisem prvi in ne edini, ki je skušal vse do potankosti razčleniti, razumeti, načrtovati, in s tem poskušal ustvarjati nekakšno varnost. V smislu, da stvari tako razumem in načrtujem, da vkalkuliram vse dejavnike in imam za vse scenarij. Ampak tako se v življenju zapreš v stolp osame in samozadostnosti, drugi ljudje pa ti s tem, da živijo, dihajo, vedno znova podirajo načrte. Ne da se vsega načrtovati, treba je pač tvegati – in se tudi kaj naučiti iz svojih napak. Z razumom, spoznanjem, ne morem obvladati vsega – in se hkrati s tako držo zapiram vsemu, kar ta razum presega. Ne prepoznam dobrote in usmiljenja, ker ju imam za preračunljivost; ne veselim se naklonjenosti, ker jo imam za privlačnost; ne sprostim se v odnosih, ker moram vzdrževati svoj pravični in zgledni jaz …

In kako krhek je v resnici ta naš razum! Kako hitro ga ukrivijo čustva – saj gotovo poznamo vsaj kakšno svojo “racionalizacijo”, ko si sam zase izdelaš, kako je možno tisto, kar si želi tvoje srce. Pod primernim pritiskom in s primernim interesom si človek lahko dopove in osmisli prav karkoli. Saj so tudi pazniki v lagerjih nekako funkcionirali.

Naš razum nam lahko včasih življenje “napihne” do nerazpoznavnosti in ga spremeni v množico pravil, norm, strahov, idej … In sploh ne živiš več zares, le kot nekakšen živčen eksekutor lastnih (ali pa niti to ne) domislic. Ter seveda vse ljudi okrog sebe s to hladno logiko utrujaš in ponižuješ.

Ljubezen pa, tako pravi Pavel, zida. Gradi. Ker je z vsem stvarstvom v tistem odnosu, iz katerega je vse nastalo. In iz tega odnosa živi ter daje življenje. Ne boji se svojih napak, v drugih išče osebo in ne račun. Ker vsega ne skuša razumeti, je odprta za skrivnost. In za čisto presenetljivost drugega. Ljubezen se zna prepustiti in si dovoli verjeti, da so zadeve neskončno lepše, kot boš kadarkoli razumel. Ter se ponižana čudi svoji nenehni obdarjenosti.

Bratje, spoznanje napihuje, ljubezen pa zida. Če kdo meni, da je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor bi bilo treba spoznati; če pa kdo Boga ljubi, njega pozna Bog. Kar torej zadeva uživanje mesa, darovanega malikom, vemo, da malik ni nič na svetu in da ni Boga razen enega. Kajti čeprav bivajo tako imenovani bogovi na nebu ali na zemlji, kakor je res dosti bogov in dosti gospodov, je vendar za nas en Bog, Oče, od katerega je vse in smo mi zanj; in en Gospod Jezus Kristus, po katerem je vse in smo mi po njem. Toda nimajo vsi spoznanja; ampak nekateri, ki so doslej navajeni na malika, uživajo jed kot maliki darovano in tako se njih vest, ki je slabotna, omadežuje. Če namreč tebe, ki imaš spoznanje, kdo opazi, da sediš za mizo v malikovalnici, ali ga ne bo njegova vest, če je slaboten, nagnila, da bo jedel, kar je darovano malikom? In tako se bo zaradi tvojega spoznanja pogubil slabotni, brat, zaradi katerega je Kristus umrl! Če pa tako grešite proti bratom in ranite njih slabotno vest, grešite proti Kristusu. Zatorej, če je jed pohujšanje mojega brata, nikoli ne bom jedel mesa, da svojega brata ne pohujšam. (1 Kor 8,1-7.10-13)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s