Ne le videti, tudi verovati

Praktično vsak človek po nekaj pogovora prizna, da “nekaj je”. Danes ponavadi rečejo, da energija, čeprav se ob takih izjavah moj notranji človek pači in prijemlje za glavo. Kakšna mizerija! Kristjani imajo ponavadi ta “nekaj je” zelo temeljito razdelan in popredalčkan, in zajema celoto njihovega razumevanja življenja in stvarnosti. “Teorija” kristjana o svetu je v marsikaterem smislu zelo drugačna od kake “energije”. A to še ni vera. To je (lahko zelo hladna in celo preračunljiva) ugotovitev, kakšno je stanje stvari. Jezus ni bil kakšen potujoči filozof in ni pomagal ljudem s tem, da jim je razlagal stvari. Hromega je ozdravil, ne mu razložil smisla njegove hromosti. Sina vdove je obudil in ni začel z razpravo o krivičnem družbenem položaju vdov. Na križu je hudiča premagal in ne samo pustil za seboj filozofske razprave o premoči večnosti nad zlom in bolečino. Ni dovolj, da imam o Jezusu samo dovolj razčiščene pojme. Ni dovolj, da mu priznam moč in ga razumsko sprejmem za svojega Rešitelja. Niso dovolj ideje, pa če so tako vzvišene in imenitne, da mi kar jemlje sapo. Ni dovolj fantastično dejstvo, kako je Bog dober, pravičen in moder. (Kolikokrat mi je hecno, ko se v nekaterih skupnostih vsa molitev ukvarja z božjimi lastnostmi in deli, nikjer pa ni prostora za osebe pred njim – v njihovih grehih in v njihovi veličini). Tudi ne gre za vzvišena čustva (ki se jih sčasoma naučimo priklicati sami, tudi čisto brez Boga in bližine z njim). Jezus vabi, naj mu zaupamo. Ne le teoretiziramo (grška beseda za gledati je theoreio, odtod beseda teorija, v tem odlomku to zelo govori), pač pa hodimo za njim. Jezusovo utelešenje zelo konkretno pomeni, da naša vera ni neka vzvišena skrivnost, ki bi si jo delili med seboj neki ellitneži in ki bi reševala sama po sebi, taka mistika. In hoditi za njim ne pomeni nekakšnega križarskega pohoda, kjer si bomo nabrali dovolj zaslug za nebesa. Hoditi z njim najprej pomeni biti z njim. Mu zaupati. Ne zavzeti drugačnega odnosa samo v svojem pogledu na življenje, ampak – živeti drugače! Živeti tako, kot da je (ker je) Jezus izvir mojega življenja. Tisto, kar hrani moje življenje. Tisti, ki poskrbi zame. In ko pride ura življenja in smrti, pa ne samo v smislu kakega dramatičnega sodnega dne, takrat bo on dal Življenje. Kdor se bo življenja sam oklepal, bo takrat spoznal svojo nemoč, da ga zadrži. Kdor pa se oklene Jezusa (za ceno svojega živlejnja in njegove gotovosti), s tem dobi tudi življenje. Ne oklene ideologij, ampak Živega Boga. Ki je hodil med nami in za nas umrl na križu. Ki je med nami, ko smo zbrani v molitvi. Ki nam je dal Svetega Duha v tempelj našega telesa. Verovati je najprej stvar dejanj, drže – razum in razumevanje pride šele v drugem planu (ki pa je zelo pomemben, že zaradi spominjanja in deljenja): šele kasneje vidimo in spregledamo, kako nore in čudovite reči je Bog storil za nas.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen. Toda rekel sem vam, da ste me videli, pa ne verujete. Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni. Kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč vse to obudim poslednji dan. To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki Sina vidi in vanj veruje, imel večno življenje; in jaz ga bom obudil poslednji dan. (Jn 6,35-40)

One Reply to “Ne le videti, tudi verovati”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s