Kot prva Cerkev

Je današnja Cerkev sploh še ista stvar kot tole, kar beremo v Apostolskih delih? Kakšna dinamičnost, mladostnost, žar … godijo se čudeži, ljudje se množično spreobračajo, evangelij se širi … Danes pa svetišča polna zdolgočasenih obrazov, hladna srca, vsi samo čakajo, da bo konec maše ali kateregakoli obreda. Nekateri se trudijo, da bi krščanstvo naredili bolj “zanimivo” s takimi ali drugačnimi senzacijami – in potem je med nami vse od modnih revij preko bučnih zabav do političnih eskapad. A vere ne bomo rešili ne priljubili s tem, da jo bomo redčili, naredili dozdevno popularno ali pa jo spajdašili s trenutno modo in okusom. Preden se predamo obupovanju ali celo cinizmu, poglejmo v srce. Najprej, ni res, da so povsod sami zdolgočasenci in prazneži. Tudi v naših občestvih marsikdo že na prvi pogled žari. Mnogo pa jih žari še tako in tam, kjer ne opazimo. V časih Apostolskih del je bil položaj pravzaprav nenavadno isti, samo da se je kislim zdolgočasencem reklo Judje – in to jim tudi Jezus očita. Kako neposredno se Jezusove besede vedno znova nanašajo na sodobne kristjane, ko zmerja tedanje farizeje! Tedanji kristjani Apostolskih del so bili podobni sodobnim Jezusovim učencem, ki so gorečih src. In namesto, da se jezimo nad mrakom in hladom naših župnij, začnimo z dejavno preobrazbo. Ne institucionalno reformo, reorganizacijo, “pomladitvijo” … in kar je še takih poskusov, ki se zanašajo samo na človeške moči in pamet. Pač pa z ustvarjanjem skupnosti, kakršnihkoli že, kjer bomo dejavno skupaj živeli osebno vero: poslušali Duha, razbirali Božjo besedo, praznovali božjo bližino. No, nekaj “reforme” je treba: predvsem v tem, da se vsi verni začnejo obnašati kot polnovredni božji otroci in ne prepuščajo nezrelo pobude za svojo vero in moralo ustanovi, administraciji ali avtoriteti. Da vedo, da za njihovo vero ni odgovoren prav nihče drug kot oni sami. In da je najbolj neumno vztrajati v površnem odnosu z Bogom in iskati krivce za to v drugih. Ali pa biti prepričan, da ti je o Bogu že vse jasno in gledati na druge zviška.


Tedaj je Cerkev po vsej Judeji in Galileji in Samariji imela mir. Krepila se je, živela v Gospodovem strahu in rastla po tolažbi Svetega Duha. Peter je vse obiskoval in tako je prišel tudi k svetim, ki so prebivali v Lidi. Tam je našel nekega moža Eneja, ki je že osem let ležal na postelji; bil je mrtvouden.
Peter mu je rekel: »Enej, Jezus Kristus te ozdravlja; vstani in si sam postelji.« In takoj je vstal. In videli so ga vsi, ki so prebivali v Lidi in na saronski zemlji, in so se spreobrnili h Gospodu. V Jafi je živela neka učenka Tabita, kar pomeni Dorka – Gazela. Bila je polna dobrih del in je delila obilo miloščine. Tiste dni pa je zbolela in umrla. Umili so jo in jo položili v zgornjo sobo. Ker pa je Lida blizu Jafe in so učenci slišali, da je Peter tam, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Ne odlašaj priti k nam!« Peter je vstal in šel z njima. Ko je prišel, so ga peljali v zgornjo sobo in stopile so k njemu vse vdove ter s solzami v očeh kazale plašče in oblačila, ki jim jih je naredila Dorka, ko je bila še med njimi. Peter je vse odpravil ven, pokleknil in molil. Nato se je obrnil proti truplu in rekel: »Tabita, vstani!« Ta je odprla oči in, ko je zagledala Petra, je sedla. Podal ji je roko in jo vzdignil; potem je poklical svete in vdove in jo predstavil živo. Razvedelo pa se je po vsej Jafi in mnogo jih je verovalo v Gospoda. (Apd 9,31-42)

One Reply to “Kot prva Cerkev”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s