Za vsak primer

Nekateri ljudje so večni dvomljivci, nikoli niso dovolj prepričani. “Za vsak primer” si puščajo vse možnosti odprte: ne boš se z nekom vezal za vse življenje, pač pa boš imel še nekaj “rezerv”, če se ne izide; delovnemu projektu se ne boš nikoli do konca posvetil, ker bo vedno še nekaj drugih želez v ognju; tale Bog si bo moral deliti mojo pozornost še z vsaj nekaj drugimi duhovnostmi in ideologijami, ker ni nujno pravi … Res je, v poslovnem svetu in svetu idej je pravzprav trezna skepsa nekaj zdravega in koristnega. Da me stvari ne potegnejo za seboj in spodnesejo. V odnosih, v zaupanju, v ljubezni, pa taka mlačnost spodkopava. Stalno iskanje dokazov, da je nekdo res to, kar naj bi bil … Stalna ogroženost. In verjetno nekje v ozadju iskanje izgovorov zase, da se ne prepustim – ker je preveč tvegano. A na obali morja življenja ponavadi ni dolgih mivkastih plaž, kjer bi počasi šel čedalje globlje – treba je zbrati pogum in skočiti v vodo.

Judje od Jezusa kar še pričakujejo neko njegovo jasno opredelitev, razglasitev, uzakonitev, ustoličanje ali nevemkaj, da bodo “končno prepričani”, da je Mesija, obljubljeni odrešenik. Ampak ni težava v njem, njegove besede in dejanja so nedvoumna. Ni on mečkač in nejasen. Oni so! Predobro vedo, kako korenite posledice bi imelo zanje sprejeti dejstvo, kdo je Jezus.

Z našo vero je rado podobno – ne spustimo se. Ne prepustimo. Kaj pa če? Ne postanemo njegove “ovce” – prelepo je pasti samega sebe. Ampak resnična varnost in resnična sreča je samo z njim. Z njim je pravo življenje. Za vsak korak v svoji veri posebej si želimo nekih posebnih zagotovil, obljub in nagrad – kot da ne bi bila že hoja za Jezusom dovolj velika nagrada, biti z njim. Kar bi radi še “bolje razmislili”, še bolj “poglobili svojo vero” in tako naprej (o, kako poglobljeno in pobožno se slišijo taki izgovori). Ampak v resnici nas samo zapirajo v stolp samozadostnosti in egoizma. Dovolimo si že to svobodo, sprejmimo, kdo je Jezus in kaj nam prinaša. Izpluj iz svojega pristana na odprto. Pravijo, da so ladje najbolj varne v pristanu, ampak narejene so pa za plovbo. Pa niti to ni res, viharno morje je za ladjo v pristanu nevarno. Zato bo treba tvegati in izpluti. Ocean čaka.

Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je hodil v templju po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. O meni pričajo dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Jaz jim dam večno življenje: in ne bodo se pogubile nikoli in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.« (Jn 10,22-30)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s