Ne sodit, rešit

Poznam kar nekaj kristjanov, ki od jutra do večera neprestano skrbijo, da jim nihče ne bi imel česa očitati. Da je njihov ugled brezmadežen. Da se ve, da so “dobri fantje” in “pridne punce”. Da so “katoliška družina”. Gojijo duhovnost, obvezno imajo duhovnega voditelja, vsaj enkrat letno gredo na duhovne vaje v tišini, njihovi otroci so dobro vzgojeni, v denarnici imajo sliko moža oz. žene, redno so pri nedeljski maši in zgledno sodelujejo v župnijskem občestvu. Njihova posoda je vedno pomita in kopalnica se stalno sveti. V službi se dobro razumejo z vsemi in so do vseh prijazni. Klošarju redno stisnejo v roko pripravljen znesek denarja. Svojim ostarelim staršem redno plačujejo dom in jih vestno peljejo na izlet ob sobotah. Mlajši nikakor nimajo spolnih odnosov pred poroko …

Iz strahu. Ne iz ljubezni, iz strahu.

Pustimo čisto ob strani, kaj se potem utegne skrivati za tako čudovito “fasado”. Vse zato, kaj si bodo mislili, kaj bodo rekli.

Ker vedo, da se tako najlažje pride skozi življenje. Ker je podoba prijetnega neoporečneža dovolj spolzka, da se je ne primejo nobene težave. Če daš vsakemu prav, se s tabo ne bo sprl. Najhuje pri vsem skupaj je, da se večini ta življenjska taktika navidez čudovito izide. Če ne pride bolezen, preizkušnja, polom. Potem pa nastopi Jobovo “vprašanje”: S čim sem si to zaslužil? Zakaj mi Bog to dela (če pa sem vse delal prav)?

Ampak Bog nam ni dal življenja kot svojim poskusnim zajčkom, ki bi morali popolno odteči svoj zrežirani poligon življenja, da bi si zaslužili korenček nebes – drugače pa bi nas čakala peklenska palica. Nismo božje igrače. Povabil nas je, da smo njegovi prijatelji. Dal je svojega sina za nas. Ne prebijajmo življenja v nenehnem strahu, kaj vse lahko naredimo narobe, v človeških ali božjih očeh. Prebijmo ga v radostnem hrepenenju, kako in kje lahko ljubimo – in se čudimo ljubezni, ki nas obdaja. Dihajmo življenje!

To ne pomeni, da se bomo delali, da ni greha, in živeli samo za užitke. Greh uničuje. A bolj moramo ljubiti dobro kot bežati pred slabim. Drugače je cel dan en sam beg, nervoza in strah. To sam živo pove in pokaže Jezus, ko stopi v sredino našega gnojnika od stvarnosti in podari življenje.

Nismo mi božji psi. Hudič je. Mi ne spadamo v njegov trop, pač pa v božjo družino.

Tisti čas je Jezus zaklical: Kdor vame veruje, ne veruje v mene, temveč v njega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi njega, ki me je poslal. Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi. Če kdo moje besede sliši in jih ne spolni, ga jaz ne sodim; nisem namreč prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet zveličal. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan. Jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj oznanim. Vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je rekel Oče. (Jn 12,44-50)

povedano še malo drugače:

2 Replies to “Ne sodit, rešit”

  1. Večji del stare zaveze nam predstavlja to na videz trgovsko logiko:kdor je zvest,je blagoslovljen-Job ,Jeremija in še kdo so tu kot izjeme…Jezus pa dodaja:če hočeš biti popoln;prodaj,kar IMAŠ in daj ubogim-potem pridi in hodi za menoj.
    Kajti: bolezen,preizkušnja,polom pridejo-in ti nam po vsem oznanijo:ne karkoli IMETI- BITI z Njim je odrešitev.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s