Stiske kristjana

Vse več je slišati poročil o preganjanih kristjanih. Večinoma po svetu. Včasih pa se tudi prebivalci držav, kjer so kristjani očitno del priviligiranega sloja, razglasijo za preganjane, če ne že za mučence. Nek zunanji krivec, pa naj bodo to muslimani, liberalci ali komunisti, jim greni življenje.

Ne delam si utvar, da je tak pritisk zanemarljiv. Zavedam se, da je domiselno in zvito preganjanje Cerkve v jugototalitarizmu v precejšnji meri razlog za sedanjo versko mizerijo pri nas.

Pa vendar so ključne stiske in preizkušnje Jezusovega učenca drugje, precej bližje – in večinoma ne omogočajo, da bi jasno pokazali s prstom na nekoga (kvečjemu če upoštevamo tisto domislico, da ko kažeš s prstom nekoga, ostali prsti kažejo nazaj nate). Kjer najbolj boli, kjer največkrat padamo in kjer je najbolj odločilno, je med mano, Bogom, hudičem in družinskimi člani oz. prijatelji. Kombinacije poljubne in jih od jutra do večera ne zmanjka. Ključna bitka učenca, in zato tudi njegove stiske, se bije v srcu. Lahko sem na zunaj še tako zatiran in preganjan, če sem v srcu zmagoslaven v Duhu, bo to veličastno gradilo nebeško kraljestvo in po meni bo imenitno deloval Bog. Za to gre pri mučencih. Kot pove Strniša: “To je živa čarovnija zemlje, vode in neba /da sekira, ki ubija, nikdar nič ne pokonča.”

Po drugi strani pa imam lahko “vsega polno rit”, pa bom vendar (morda celo zaradi tega dejstva še bolj) življenje prebijal v posvetnosti in beganju od ene do druge distrakcije / atrakcije. In se s polnim trebuhom naveličan vsega znašel v tisti povprečni nikakršnosti od mlačne mineštre, ki je s svojo zdolgočasenostjo in zmišljevanjem pravzaprav najhujša stiska. Tolaži dejstvo, da se Sveti Duh ne da in vedno znova dahne v to puščobo, včasih tudi malce paradoksno. Sumim, da v ta namen ponekod prav nizkotno zlorabi celo hudiča.

Zato stopajmo pogumno in zavzeto za Jezusom. In ne razmišljajmo toliko o tem, koliko smo preganjani – pač pa da smo rešeni.

Tiste dni sta se Pavel in Barnaba vrnila v Lístro, od tam v Ikónij in v Antiohíjo. Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo, « sta učila. V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali. Prepotovala sta Pizídijo in prispela v Pamfílijo. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila v Atálejo. Od tod sta odplula v Antiohíjo, kjer sta se bila priporočila Božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila. Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog stóril po njiju in kako je poganom odprl vrata vere.

(Apd 14,21-27)

2 Replies to “Stiske kristjana”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s