Vztrajati v veri

Pri hoji za Jezusom hitro postanemo samo “zbiralci” imenitnih trenutkov. Razodetij, mističnih doživetij, čudežev, spreobrnjenj … in lahko celo dobimo občutek, da je vera v tem. In da če tega ni, da naša vera ni prav dosti vredna ali da je celo ni. Kot da bi morali dokazovati, da smo Jezusovi učenci – sebi, drugim ali celo Bogu. Ampak take “velike kamne” v mozaiku naše hoje za Jezusom lahko dobro vzidamo samo med mnogo majhnih vsakdanjih koščkov, ki smo jih skrbno in potrpežljivo vtisnili v malto Duha. Ni vedno vznemirljivo, pustolovsko in odštekano hoditi za Jezusom. Večinoma pravzaprav ni. In če nismo zvesti v drobnih vsakdanjostih, potem je težko narediti odločilni korak vere, ko je težek in izzivalen. Potem nas s svojo malodušnostjo in strahom takrat premami hudič. Kar nekaj katoliških medijev in strani poznam, ki skušajo identiteto vernika graditi in spodbujati z ekscesi – par, kjer se oba odločita za duhovni poklic; mafijec, ki se spreobrne; ženska, ki po splavu postane borka za življenje; plemič, ki vse razda in gre živet med klošarje ipd. Res je, na poti za Jezusom so včasih potrebni tudi koreniti, vrtoglavi koraki. A večinoma so stvari precej bolj rutinske, sploh na zunaj (v srcu je včasih tudi kak korak rutine prav izzivalen, ker je z Duhom in naravnost proti zlu). Težava je, ker se v takih ekstremih “navadni kristjani” ne prepoznamo in se nehote počutimo drugorazredne ali celo nepomembne za božje kraljestvo. Same izrednosti ena za drugo vodijo do neuravnovešenih kristjanov; do romantičnih sanjačev, ki imajo mnogo velikih idej in globokih čustev, ko pa je treba skrbno živeti svoj običajni vsakdan, to njihove vere sploh ne zadeva. Tudi na tem področju včasih potrebujemo nekaj “posta”, in vsaj kdaj nam ga priskrbi kar sam Sveti duh. Da znamo potem resnično okušati nebeško gostijo kot celoto in ne čakamo samo na desert.

Tiste dni so iz Antiohije in Ikonija prišli Judje, pridobili zase množice in so Pavla kamnali ter ga vlekli iz mesta, misleč, da je mrtev. Ko pa so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto; drugega dne je z Barnabom odšel v Derbe. Ko sta tudi temu mestu oznanila evangelij in pridobila mnogo učencev, sta se vrnila v Listro, v Ikonij in v Antiohijo; potrjevala sta učence in jih opominjala, naj vztrajajo v veri. Rekla sta, da moramo po mnogih stiskah priti v Božje kraljestvo. Ko sta jim v vsaki Cerkvi po molitvi in postu postavila starešine, sta jih priporočila Bogu, v katerega so verovali. Nato sta prehodila Pizidijo in prišla v Pamfilijo; in ko sta v Pergi oznanila Gospodovo besedo, sta stopila v Atalijo. Od tam sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila izročila Božji milosti za delo, ki sta ga dovršila. Ko sta prišla tja in zbrala Cerkev, sta poročala, koliko je Bog po njima storil in da je poganom odprl vrata vere. Precej dolgo sta se mudila med učenci.

(Apd 14,19-28)

One Reply to “Vztrajati v veri”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s