Koliko časa je treba hoditi za Jezusom, da je dovolj?

Vedno znova se zalotim, da se mi zdi, da sem pa že dovolj hodil za Jezusom in se trudil – in sedaj lahko malce počivam … Kot da bi si nekako zaslužil počitek. In se prepustim ukvarjanju z lastnim popkom. Kljub ideji, da mi bo ob tem silno fino, ponavadi ostanem prazen in nezadovoljen. In se spet poženem v “bitko”. Vendar, mar smo res obsojeni na nenehno hlapčevanje Bogu in njegovi volji? Mar ni nikoli dovolj? Presneto požrešen je tale Bog, bi se reklo … Kaj pa svoboda?

Jezus ne pravi samo, da smo božji otroci, pač pa tudi, da smo mladike trte. In poganjek, ki se loči od svojega debla, ki bi recimo hotel “počivati” od združenosti z njim, ovene in odmre – poganjek ne more reči, zdaj sem pa že dovolj velik in močan – korenine ima še vedno preko svojega debla, iz njega raste. Tako tudi Jezusovi učenci – ali smo “priklopljeni” nanj in na njegovo voljo ali pa venemo in se dušimo.

Vendar to ne pomeni stalnega “matranja” in nenehnega naprezanja – poganjek se prav nič ne napreza, da kaj dobi od debla; deblo je tisto, ki radodarno daje. Če me torej moja hoja za Jezusom izčrpava; če se naveličam in me prevzema občutek, kdaj bo dovolj, potem ne hodim še zares za Jezusom – potem še vedno hodim po svoji lastni trmasti poti, kjer si domišljam, da sem vir svoje moči jaz sam. Če sem v stalni napetosti dajati še več in več, še in še rasti, bolj in bolj dokazovati sebe, svojo dobroto in zrelost, potem izčrpavam in sebe in svoje deblo. Kristjani – heroji se slejkoprej zlomijo. Hitro se jim zgodi, da svojo hojo za Jezusom samo še igrajo navzven – ker jim za notranjo pot zmanjka energije. Ker mislijo, da jo morajo prehoditi sami in s svojo močjo. Ker vidijo nebesa kot nagrado in Boga kot kakšnega nadzornika, ki to nagrado podeli najbojšim tekmovalcem.

A to podobo nam daje hudič in ne Duh. Hudič nas prepričuje, da so Jezusove obljube preveč visokoleteče in da jih moramo predrago plačati; spodbuja nas, da je tisto, kar ponuja on, pa čeprav je znatno manj, čisto dovolj; saj veste, bolje vrabec v roki … ali pa sadež tistega drevesa. Vedno znova nam kaže Boga kot tistega, ki nam krade čas, energijo in življenje – pa čeprav je on tisti, ki nam to sploh podarja. In zato lahko nehamo zaupati in si začnemo kopičiti – kot da bomo nehali prejemati.

A Bog ne neha dajati, in Duh ne govoriti. Smo že rešeni. Živeti, dihati in ljubiti se ne da na zalogo.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.
Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika, in usahne; in jih poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

(Jn 15,1-8)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s