Kar pa imam, to ti dam

“Nekaj je treba narediti!”

Kolikokrat to slišimo! Kolikokrat je objavljeno! Koliko zgodovinskih premikov – in katastrof – je že rodila ta težnja. Ko srečam stisko, krizo, preizkušnjo (svojo ali tujo), me nekaj požene v akcijo; vse bi naredil, da bo vse dobro. Tudi če živim drugače svoje udobno, mirno življenje zase in svoje interese, me bodo vsaj kdaj iz tega zbudili tragični in dramatični sunki življenja. Internet jih je poln. In če smo iskreni, se marsikdo igra tisto igro, da redno nahrani svojega “boga dobrodelnosti”, toliko da pomiri svojo vest in slab občutek o svetu. Dajemo in pomagamo bolj zato, da se sami ne bi počutili slabo kot pa da bi bilo drugemu dobro in prav.

Bi lahko z napredkom in gospodarsko rastjo lahko pomagali vsem ljudem in odpravili stiske. Bi nam blagostanje vseh ljudi lahko pomagalo? Sedanji epidemični položaj grobo razgalja, da ni tako. Ni vseeno, če je sistematično poskrbljeno, da imajo vsi vsakdanji kruh; a še zdaleč ni vse … Vemo, da vsem ne bo moč pomagati … Da tega ne morem sam. Čutim svojo nemoč, kot posameznik in kot družba.

Pa še vedno ostaja vprašanje: koliko sem sploh zares pomagal? Brezdomec bo jutri spet beračil za hrano (in alkohol); starka bo pol leta po uspešni operaciji umrla za gripo; mladostnik bo štipendijo porabil za igrice; brezposelni si bo kupil večji TV …

Nočem biti cenen in eteričen, pa vendar: današnji odlomek Božje besede kaže, kaj lahko v resnici dam – in to lahko da vsak človek! Božje ime … V zavesti, da smo v (skrbnih) rokah Stvarnika prosim, molim za tisto, kar bližnji zares potrebuje. Hromi je pričakoval denar, torej kratkoročen dar – preko tega sploh ni zmogel videti; dobil pa je dolgoročen dar, ozdravljenje – v to je nehal upati. In ko kdaj ne dobimo, kar prosimo, je morda včasih tako – da dobimo nekaj bistveno bolj dolgoročnega in večjega od naše kratkovidne perspektive.

To ne pomeni, da bomo ob stiski bližnjega pobožnjakarsko prišli poceni skozi z obljubo: molil bom zate! “Thoughts and prayers” je pogosto tako plitvo sentimentalen, da je že ciničen. Prositi Stvarnika, naj pomaga bližnjemu pomeni, da boš morda že naslednji trenutek izzvan dati zanj življenje.

Tiste dni sta šla Peter in Janez v tempelj ob deveti molitveni uri. Nekega moža, ki je bil od rojstva hrom, so prinašali in ga posajali vsak dan k tempeljskim vratom, ki se imenujejo Lepa, da bi v tempelj gredoče prosil vbogajme. Ta je videl Petra in Janeza, ko sta hotela stopiti v tempelj, in ju je prosil miloščine, Peter in Janez sta se ozrla vanj in Peter je rekel: »Poglej v naju!« In gledal je vanju v pričakovanju, da bo od njiju kaj dobil. Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, kar pa imam, to ti dam: V imenu Jezusa Kristusa Nazarečana vstani in hodi!« In prijel ga je za desnico ter vzdignil: in v hipu so se mu utrdila stopala in gležnji in je skočil pokonci ter hodil. Nato je stopil z njima v tempelj in je hodil, poskakoval in hvalil Boga. In vse ljudstvo ga je videlo, da hodi in Boga hvali. Prepoznali pa so ga, da je on tisti, ki je zaradi miloščine posedal pri tempeljskih Lepih vratih, in prevzela jih je groza in strmenje nad tem, kar se mu je prigodilo.

(Apd 3,1-10)

One Reply to “Kar pa imam, to ti dam”

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s