In kaj zdaj?

Prav predstavljam si Petra in druščino. Pod večer, utrujeni od vročega dneva. Ko je že jasno, da je Jezus vstal in je to že “prišlo pod kožo”, postalo skoraj vsakdanje. Ko je bitka velikega petka mimo. Ko se življenje spet vrača v normalnost. Pa je sploh lahko spet vse tako, kot je bilo?

Peter je bil preden ga je Jezus poklical, ribič. Iz odlomka o klicu je razvidno, da kar uspešen in podjeten. Zdaj, ko je Jezus stvari z vstajenjem “dal na svoje mesto”, se lahko v miru spet oprime svoje obrti.

Ampak ne gre – dokler ne nastopi Jezus. In proti vsem pravilom ribolova on “ulovi”. In to nezaslišano obilico.

Pogosto na vero, na odnos z Jezusom gledamo tudi kot na izpit. Pišem “tudi”, ker je prvi pogled, ki ga večkrat omenjam, kot na trgovino. Izpit v smislu, da moram nekaj dokončati, doseči, opraviti – potem pa se bom spet lahko vrnil (končno!) nazaj k svojemu početju in življenju. Vajeni smo “potrpeti”, ko smo z Jezusom – saj bo kmalu konec. Konec molitve, konec maše, konec verouka, konec svetopisemskega odlomka. Človek je s tega stališča hecno bitje – zna se naveličati še najbolj izjemnih stvari. In čakati, da jih bo že konec – da se spet lahko vrnemo v svojo vajeno rutino. Ker nam je včasih domačna varnost ustaljenosti pomembnejša od vseh velikih stvari življenja.

Peter je očitno Jezusov klic za “ribiča ljudi” razumel samo začasno, dokler ima “Jezusa za vratom”. Zdaj, ko ga ni več, pa se bomo spet lotili svojega starega početja. Bumf po glavi, ko mu ne uspe! Mi vemo, da njegova vloga “ribiča ljudi” ostane; ne samo to, da se zares razvije šele kasneje, po vnebohodu.

Peter se vrača nazaj k “navadnemu” ribolovu verjetno tudi z nekaj razočaranja. Zdi se, da je konec “velikih stvari” z Jezusom. Ko enkrat okusiš Jezusovo bližino, ko vidiš njegove čudeže, potem so vse ostale stvari življenja naenkrat precej brez okusa. Skorajda prezir čutiš do vsega tistega, za kar bi se ostali od jutra do večera “metali po zobeh”. Kakšno zapravljanje časa in energije! Ampak potem začneš razmišljati, da nekaj je pa treba početi. In se bolj iz dolgčasa – in morda malo še iz krivde – lotiš “navadnih stvari”. In dokaj hitro verjetno tudi “navadnega življenja”. Epizoda z Jezusom je mimo, dobil sem svoj nauk, “od sedaj naprej bom bolj redno molil, bral Sveto pismo in se bolj posvečal svoji družini”.

Ne gre tako! Bog ni nestanoviten ljubimec, ki bi malo prišel na obisk, dobil “svoje” in se spet za nedoločen čas razblinil. Ko si njegov, si njegov, in to se ne neha. V nas samih skušnjava – in občutek lastne nevrednosti – šepeta, da smo že prispeli. Da v kaj več pa ne moremo upati. Pa smemo. In moramo. Ne bo se nehalo!

Morda ni vsak trenutek poti za Jezusom ekscesen, vzvišen, dramatičen, romantičen (in to niti ne bi bilo dobro, ker bi nas pobralo). Ampak bližina se ne neha. Milost se ne neha. Vedno znova ugotavljaš, da se ni treba več naprezati, da si ni treba več zaslužiti bivanja in milosti, pač pa da si obdarjen. Ljubljen.

Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem ob Tiberijskem morju. Prikazal se je pa tako: Bili so skupaj Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev. Simon Peter jim reče: »Ribe grem lovit.« Rečejo mu: »Gremo še mi s teboj.« Šli so torej in stopili v čoln, ali tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že danilo, je stal Jezus na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ne.« On jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so torej in že je niso mogli izvleči zaradi obilice rib. Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej rekel Petru: »Gospod je!« Ko je tedaj Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se je vrgel v morje. Drugi učenci so pa vlekli mrežo z ribami in pripluli s čolnom, niso bili namreč daleč od zemlje, ampak le kakih dvesto komolcev. Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico pripravljeno in ribo na njej in kruh. Jezus jim reče: »Prinesite rib, ki ste jih zdaj ujeli.« Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib – bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. Jezus jim veli: »Pridite jest.« In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: »Kdo si?« Kajti vedeli so, da je Gospod. Jezus torej gre in vzame kruh ter jim ga da; prav tako tudi ribo. To je bilo že v tretje, da se je Jezus prikazal učencem, odkar je vstal od mrtvih.

(Jn 21,1-14)

One Reply to “In kaj zdaj?”

  1. Niso upali vprašati,kajti vedeli so…Kolikokrat si tile učenci zamudili priložnost,da bi spraševali in se pogovarjali z Jezusom…škoda, mene ne neha zanimati Njegova neskončna neizčrpnost,ki vedno presega vse,kar si domišljam,da že vem.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s