Kritična točka

Zanimivo mi je, kako se pri učencih vse odvija takorekoč mimo muh in uzanc oblasti. Ne dajo se ne preplašiti, ne odvrniti od svojega poslanstva. Vedo, kja je njihov mesto in njihova naloga – in to brez mečkanja in “diplomacije” počnejo. Ko jih angel reši iz ječe, ne rečejo: “Zdaj bi se bilo pa dobro za nekaj časa potuhniti, očitno gremo oblasti preveč na živce.” Ne, pač pa takoj spet v tempelj. Po božjem naročilu.

Spomnim se svojih “poklicnih” naporov narediti evangelij in oznanjevanje nekako prijazen. Ne izstopati, ne iti frontalno proti razvadam in ideologijam sodobnosti, z nekakšno (pravzaprav precej sebično) željo biti priljubljen. Izpasti človeško, prijazno in razumevajoče. Evangelij ni nekakšen sadni sirup, ki bi ga redčili po okusu. Če ga redčimo, postane dolgočasen, neokusen, kar že ogaben. Predstavljajte si, da z vodo zalijete dobre ocvrte kalamare … Je pač za stran, in posodo se pomije. Mečkanje je ravno tako problematično kot nasprotovanje. S stališča, da se ga ne prepozna tako hitro, morda še bolj. Učenec nisi samo “ob vikendih”.

Tiste dni je vstal veliki duhovnik in vsi, ki so bili z njim, bila je to ločina saducejev, in so bili polni zavisti; prijeli so apostole ter jih vrgli v mestno ječo. Gospodov angel pa je ponoči odprl vrata ječe, jih peljal ven in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!« Ko so to slišali, so ob jutranjem svitu stopili v tempelj in učili. Medtem je prišel veliki duhovnik in njegovi privrženci in so sklicali veliki zbor in vse starešine Izraelovih sinov ter poslali v ječo, da bi jih privedli. Služabniki so prišli, pa jih v ječi niso našli; vrnili so se in sporočili: »Ječo smo našli z vso varnostjo zaprto in stražnike stoječe pri vratih; ko smo pa odprli, nismo v njej našli nikogar.« Ko so te besede slišali poveljnik tempeljske straže in veliki duhovniki, so bili zaradi njih v veliki zadregi, kaj bi to utegnilo biti. Takoj je prišel nekdo in jim sporočil: »Glejte! Možje, ki ste jih bili vrgli v ječo, so v templju in učijo ljudstvo.« Tedaj je odšel poveljnik s služabniki in jih pripeljal, a ne s silo; bali so se namreč ljudstva, da bi jih ne kamnalo.

(Apd 5,17-26)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s