Če kruhek pade ti na tla, …

No, kdo zna rek do konca? “Poberi in poljubi ga.” V starih časih se je to vedelo – danes upam, da ostaja v zgodovini.

Moram priznati, da nikoli nisem trpel lakote. Včasih nisem mogel jesti prav vsega, kar bi mi v tistem trenutku ugajalo – a vedno je v kuhinji bila vsaj moka in sol. Tako da bi si lahko kruh vsaj spekel. Pa se mi pogosti ni dalo. Morda iz tega razloga, da mi nikoli ni bilo tako hudo, na to reklo gledam z nekaj prezira.

“Najprej z mize odstranimo drobtine. Ne smemo jih vreči v organske odpadke, ampak jih stresemo skozi okno, da jih pojejo ptički.” Tako se glasi strogo navodilo v eni od vzgojnih ustanov. Ne vem, zame je koščke krompirja, mesa ali fižola enako škoda metati stran kot pa drobtine kruha. Za vse me boli srce. Hrana je hrana.

Res je, da je kruh neke vrste “prahrana” – do te mere, da je v marsikaterem jeziku oziroma kulturi kar sinonim za hrano na splošno. Tako je v Svetem pismu, tako je vsaj v nekaterih frazah tudi v slovenščini -“s trebuhom za kruhom”, “služiti kruh” …

“Boste že videli, bodo že prišli hudi časi, in potem …” mi je govorila ena od farovških kuharic v preteklih časih z zloveščim glasom. Razumeti je bilo, kot da s premalo čaščenja kruha kličem nekakšno jezo nase od “kruhovega božanstva” in mi bo to za kazen poslalo sedem let lakote. Kot da bi si s samim slabim ravnanjem s kruhom nakopaval nekakšno prekletstvo, ki bi potem obveljalo za vso hrano.

Pomanjkanje hrane ni hec, ampak tega naša generacija pogosto ne more zares razumeti. Nismo zares v stiku s tem. Tako Američani ogrožajo svoje življenje zato, ker ne morejo k frizerju … A vsak trenutek umirajo po svetu ljudje zato, ker nimajo hrane.

V Jezusovem času so bili ljudje verjetno bližje temu zadnjemu položaju kot pa naši sedanji zavarovanosti. Zato se ni čuditi, da so drli za njim, ko je pomnožil kruh. Zato je bila skušnjava v puščavi, da bi iz kamna naredil kruh, še kako aktualna.

Ampak Jezus opozori: ne delajte za jed, ki mine, pač pa za jed, ki ostane – in jo daje Sin Človekov. Za Kraljestvo (in vse ostalo nam bo navrženo).

O, kakšna šola za nas, ki znamo včasih od jutra do večera prebiti v skrbeh za “vsakdanji kruh”. In pa v nenehnem napenjanju, kako bi “izvrševali Božja dela” – rešili ta svet, rešili vse probleme, premagali zlo … in kar je še takih velikih “projektov človeštva”. Jezusovo naročilo je precej enostavnejše: hodi za menoj!

Zato se vedno kremžim, ko kdo citira ta rek: ker malikuje kruh – in s tem sramoti Boga.

Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?« Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

(Jn 6,22-29)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s