Listek s štempljem

“Ukor je dobil!” je šlo od ust do ust. Vsi smo vedeli za prekršek in že nekaj časa smo se spraševali, kaj se bo zgodilo. Za povprečnega osnovnošolca je bil ukor verjetno hujši dogodek kot je za odraslega, če mu v kraj bivališča prileti jedrska bomba.

No, za njega ne. V razred je prišel nasmejan, na videz brezbrižen. Bil je pač še en ukor. Danes vem, da je imel večje probleme kot nek poštempljan listek od ravnatelja.

Ampak ob tem ekscesu (oziroma ob njih) sem prvič malo razumel, da ukor ni nekaj absolutnega. Da je samo papir. Da so v ozadju večje stvari: ki jih lahko upoštevamo – ali pa se delamo, da jih ni.

Podobno sem pred dnevi razumel, ko je bilo objavljeno kot silno pomembno, kaj je glede “obhajilo na roko” izjavil papež – in kaj nek kardinal. Celo nek duhovnik, ki ga dobro poznam in precej cenim, je tem izjavam pripisoval posebno važnost.

Moje knjižne police so se nekdaj šibile pod težo literature, ki je do nedopovedljivih podrobnosti predpisovala, kaj kristjan sme in kaj ne, kaj je in kaj ni. Ne le kristjan, celo vesolje. Ne kaj slutimo in nam je razodeto, kar je “naravna” govorica vere. Ampak tako je, v pravnem in uradnem jeziku. Kot da bi si Bog umislil na zemlji nekakšno upravno enoto in bi potem od tam sklenil urejati svoje stvari tukaj. Kot da bi nagovarjal samo nekatere in bi ti potem na podlagi tega posebnega pooblastila sedeli za okencem in delili potrdila vrstam čakajočih. Kot da bi rabili papir za to, da lahko verujemo, ljubimo in upamo. Izjavo. Plakat. Razglas. Zakon. Ukrep. Dovoljenje. …

Ampak Bog ne dela tako. Čeprav ljudje od njega – ker so jih tako naučili, zlomili – to stalno pričakujejo. “Daj nam že poštempljano, da si Mesija!” pravijo Jezusu v spodnjem odlomku. Izdaj razglas. Prilepi jumbo plakat. Jezus je nejevoljen, ker ljudje sploh ne dojemajo: govorim vam stvari Mesija – delam stvari Mesija, torej: sem Mesija! Kaj še potrebujete? Kakšen papir, kakšno odločbo …?

In potem pove nekaj, kar nas lahko precej pretrese: ne verujete, ker sploh niste moje ovce. Ne more vam biti jasno, dokler ne hodite za menoj. Dokler boste stali v dolgih vrstah pred okenci nekih samooklicanih zemeljskih ustanov in ne boste zbrali poguma, da hodite za menoj (pa čeprav boste s tem zgubili mesto v vrsti), vam ne bo nič jasno.

Večno, resnično življenje pač da Bog – in ni papir.

Takrat so v Jeruzalemu obhajali praznik tempeljskega posvečenja. Bila je zima in Jezus je hodil v templju po Salomonovem stebreniku. Obstopili so ga Judje in mu govorili: »Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Kristus, povej nam odkrito!« Jezus jim je odgovoril: »Povedal sem vam, pa ne verujete. O meni pričajo dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta. Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac. Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. Jaz jim dam večno življenje: in ne bodo se pogubile nikoli in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«

(Jn 10,22-30)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s