“Več resnic”

Težko se ob kakšni frazi tako zganem kot ob tisti, da je “več resnic”. Če je sploh smiselno govoriti o resnici, potem je ta lahko le ena. Resnica, ki ustreza resničnosti. Stvari povedane (zapisane / prikazane / …) kot zares so.

Če smo iskreni, se seveda zavedamo, da se nam ta resnica vedno znova izmika. Da nikoli ne povemo celote; čisto natančno in izčrpno. In moje pripovedovanje (pa tudi že zaznavanje) resnice je vedno zelo odvisno od mojega položaja, mojega izhodišča, moje pogojenosti s časom, čustvi, interesom … Tudi če se še tako trudim biti objektiven. Že čisto biološko smo sprogramirani tako, da bomo zadeve vedno videli v svoj prid, v okviru svoje igre. V času svojega “iskanja” in razločevanja sem to še sploh opažal. Na nek način je kar ponižujoče, kako hitro želja upogne razum.

A potem je vprašanje: ali ta svoj (upognjeni) razum postavim za končni kriterij, za svojo dokončno oporno točko, ali komu / čemu izven tega dam morda večjo veljavo. Odločitev za drugo možnost ne pomeni odstopa od razumevanja v neko slepo sledenje prvi ideologiji, ki mi pride na pot. Razumeti svet je ne samo možno, ampak sem to tudi dolžan. A vendar je zavest o njegovih mejah ključna.

Po dolgih stoletjih razmišljanja se je nekako izkristaliziralo, da lahko o nečem preko svojega razuma pravzaprav govorim samo, če je ta nekaj Nekdo. V vseh ostalih primerih je “objektiven razum” pač zabloda. In je potem pravzaprav razum, razumevanje nasploh ravno nekaj malo več kot pravljica za otroke, celo zavajanje, vsaj kar se tiče vprašanj ki sežejo preko preživetja. Retorika, gostilniško frajarjenje, blef.

Jezus v današnjem odlomku opozarja ravno na to razsežnost: jaz sem že morda lahko omejen na ta prostor in čas, na Galilejo in tesarjenje in pastirje … Celo za moje besede to lahko do določene mere velja. A vendar, postal sem čisto prozoren za Nekoga drugega, za pravo resničnost. Resničnost, ki s tem ,kar / kdor je, že sama presoja dejanja in besede, drže in zadržanja. Lahko si brez odnosa do Jezusa, lahko ga skušaš ignorirati, lahko zanj niti ne veš. Do Najvišjega pa imaš v vsakem primeru odnos – pa čeprav neprepoznan, zakrit, morda zmaterializiran ali površen. Ampak je – že s tem, da bivaš. In odtod potem pravzaprav lahko tudi “razumem” Jezusa.

S tem da Jezus ne začne opisa s stališča – ki je nekoliko strašljiv – da temu pač ne uideš. Jezus začenja pri odnosu, pri ljubezni. Ker je začetek obstajanja ljubezen. V tem smislu močno govori podoba luči: tema je samo (relativno) pomanjkanje svetlobe. Če je kje tudi najmanjša luč, potem je vsa stvarnost vsaj malo svetla. Lahko se kdo zgraža in celo jezi, zakaj ta svetloba ni močnejša ali očitnejša. Bolje pa ji je verjetno pač slediti – in bližje ko si, močneje ti sveti.

Tisti čas je Jezus zaklical: Kdor vame veruje, ne veruje v mene, temveč v njega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi njega, ki me je poslal. Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor vame veruje, ne ostane v temi. Če kdo moje besede sliši in jih ne spolni, ga jaz ne sodim; nisem namreč prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet zveličal. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan. Jaz nisem govoril sam od sebe, ampak Oče, ki me je poslal, on sam mi je dal zapoved, kaj naj rečem in kaj naj oznanim. Vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je rekel Oče.

(Jn 12,44-50)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s