Prodaj, kar imaš

Marsikdo razume krščanstvo kot anti-materializem. Žal tudi marsikdo pridiga. V smislu, da so kaj vredne duhovne stvari; materialne stvari pa so grešne, umazane in ničvredne. Da se jim je treba čimbolj odpovedati, jih po svojih močeh izbrisati iz svojega življenja. Zatreti in prezirati vse, kar je materialnega v mojem življenju.

To najprej vodi do obsedenosti sodobnosti s čustvi, do njihove pretirane cenjenosti. Saj se odraža že na jeziku: jaz čutim, da je to tako … Čutil sem, da moram to narediti. Poznam mnogo mladih (in manj mladih), ki se ravno dovolj “fiksajo” s čustvi, da jim ni treba v življenju narediti ničesar resničnega – ampak vztrajajo v sivini. Ki si jo uspejo narediti znosno s takimi ali drugačnimi “konzerviranimi” občutki, od glasbe preko pornografije do družbenih omrežij. Naš standard nam omogoča, da materialno v našem življenju postane tako samoumevno, da takorekoč izgine. In začutimo kar trmasto jezo, ko odpove ali izgine – zase se posmnim občutka, ko mi je “crknila” miška.

“Ampak saj gre za duhovno!”, bi utegnil kdo protestirati ob tem mojem pisanju. Pustimo povsem ob kraju, kakšne zmazke vse ljudje uspejo stlačiti pod duhovno. Da je pogosto pod “duhovno” razumljeno tisto, kar se upira treznemu razumu, pa bi ljudem vseeno ugajalo verjeti – o raznih dušah dvojčicah, energijah, kristalih … Mimogrede, pogosto so te reči presneto materialne (sasmo niso po sedanji znanstveni teoriji). Pač pa je treba ugotoviti, kot opozori že Jezus v evangeliju, ko je govora o čistih in omadeževanih stvareh, da je – kot je izvir najvišjega dobrega – duhovno tudi izvir največjega zla. Hudič je duh, mar ne? Demonska zloraba je tista, ki tako ali drugačno materialno naredi za škodljivo: ko spolnost postane pornografija (“duhovno” doživljanje zamenja pristen materialni stik), ko v ekonomiji gospodarjenje z resničnimi dobrinami zamenja skrajna oblika virtualne vrednosti, ko medsebojna povezanost postane na družbenih omrežjih le še valuta prepoznavnosti … Vse zlo sveta je najprej in izvorno duhovno zlo – in šele potem se razlije na področje duševnega in materialnega.

Bog torej ne prezira materialnega. Saj ne prezira ničesar, kar je ustvaril – “Videl je, da je dobro”, je rečeno v Genezi, in to ne kar tako.

Zato tudi mislim (o, kako dolg uvod, da se vrnemo k odlomku), da Jezus “bogatega mladeniča” sploh ne poziva, da naj “proda” samo svoje materialne dobrine – in da on to razume. Da je v igri “duhovni kapital”. Ki si ga ta človek lasti, se ga oklepa. Ker je, kot vidimo na začetku odlomka, prepričan, da si bo z njim kupil “večno življenje” – in pride Jezusa spraševat za recept, morda celo “bližnjico”.

Ampak večno življenje ni v tem, da si kopičiš take ali drugačne vrednote, ne materialne, ne intelektualne, ne duhovne. Taka “čaša nesmrtnosti” slej ko prej ogreni in postane brez okusa. Pač pa je, kot opozori Jezus, večno življenje v hoji za njim, v pokorščini Duhu. V odnosu. Brez preziranja (dobro ustvarjenih) stvari, materialnih ali duhovnih, – a tudi brez navezanosti nanje. V radostnem zaupanju v Previdnost, ki bo na poti za Učenikom skrbela zame. In zato lahko pustim stvari za seboj. Moram jih pustiti. Ni mi treba več biti heroj.

Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

(Mt 19,16-22)