Preljubi, kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi videli, kar smo gledali in so naše roke otipale, o Besedi življenja – in Življenje se je razodelo in smo videli in izpričujemo ter vam oznanjamo večno Življenje, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo – kar smo videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi z nami združeni, mi pa smo združeni z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom. In to vam pišemo, da bi bilo naše veselje popolno.
(1 Jn 1,1-4)
O veri ponavadi razmišljamo kot o nečem “metafizičnem”, neoprijemljivem, celo nezanesljivem … Čemur je kot drugi pol naša “konkretna” zemeljska stvarnost. Janezovo pismo – in pa že v bistvu starozavezni Jud – temu odkrito nasprotuje: postavi božjo realnost kot najbolj konkretno, stvarno realnost našega življenja. In dojema vse “posvetne radosti” življenja kot privid, kot fasado. Ter svari pred obsedenostjo, malikovanjem, precenjevanjem te fasade.
Vedno znova se nam lahko dogaja, da podležemo površnemu pogledu (površno je tu res točen, izčrpen pojem) in svoj čas, svojo energijo, svoje prizadevanje zasnujemo okrog stvari, ki nas sicer morda kratkoročno zadovoljijo, celo potolažijo – osrečiti pa nas ne morejo. Kot na nek način ostro pravi eden za Juda najpomembnejših odlomkov Besede: zdaj izberi – blagoslov ali prekletstvo. Izbiramo vedno znova.
Pa ne gre za neko zateženo, žalostno, “siromašno” opcijo: Janez jasno piše, da s tem izbiramo veselje – veselje, ki je popolno.
Govori, Gospod 
Smo že izbrali? Zares in dokončno?
Všeč mi jeVšeč mi je