V začetku …

Preljubi, kdo je lažnik, če ne tisti, ki trdi, da Jezus ni Kristus? Tisti je antikrist, ki taji Očeta in Sina. Kdor koli taji Sina, tudi Očeta nima; kdor priznava Sina, ima tudi Očeta. Kar ste vi slišali v začetku, naj v vas ostane. Če ostane v vas, kar ste slišali v začetku, boste ostali tudi vi v Sinu in v Očetu. To je obljuba, ki nam jo je sam obljubil: večno življenje. To sem vam zapisal glede onih, ki vas zapeljujejo. In vi – maziljenje, ki ste ga od njega prejeli, ostane v vas in vam ni treba, da bi vas kdo učil: marveč, kakor vas o vsem uči njegovo maziljenje, to je tudi resnično in ni laž; kakor vas je poučilo, v njem ostanite. In zdaj, otročiči, ostanite v njem, da bomo, ko se prikaže, imeli zaupanje in ne bomo osramočeni pred njim ob njegovem prihodu.

(1 Jn 2,22-28)

Ponavadi svojo vero razumemo kot nek “dodatek” temu, kar o stanju stvari že vemo – oznanilo o Jezusu dodamo svojemu preteklemu znanju in pojme nekako uskladimo, da se nam pogled izide s stališča nekega celostnega pogleda. Janezovo pismo pa zastavlja geometrijo našega gledanja z druge strani.

Najprej zato, ker piše kristjanom, ki so najprej slišali za veselo oznanilo, potem pa so prišli vsakovrstni “zapeljivci” in so začeli stvari postavljati pod vprašaj – po eni strani je bilo to srečanje z judovskim izročilom, po drugi s tedanjo prevladujočo rimsko-helenistično kulturo.

Mi smo potopljeni v krščansko kulturo in bi se potemtakem lahko zdelo, da smo na varnem. Se nas to potemtakm sploh tiče?

Mislim, da še bolj kot v Janezovem času: glas “razumnosti” ki ima danes pogosto podlago (dozdevne) “znanstvenosti” je še bolj totalen, kot je bil takrat. Hitro se lahko zdiš, če slediš Jezusu, tistim okrog sebe zmešan, naiven ali pa kar preprosto neumen. Če pozorno pogledamo, opazimo, kako globoko so se tudi v razmišljanje kristjanov zajedle nekatere “dogme” sodobnosti, ki so pač nezdružljive z našim odnosom do Boga. Pogosto se zgodi, da se nauk tem dogmam nekako prilagodi, jih ponotranji. Morda na začetku predvsem zato, da bi lahko sploh bil v dialogu s sodobniki – a kmalu je težko ločiti zadeve med sabo. Vedno znova se kremžim, ko s prižnic, raznih blogov in drugod poslušam, kako se učenje brati z raznimi cenenimi humanističnimi domislicami in retoričnimi fintami.

Ocenjujem, da je to eden glavnih razlogov, da je danes krščanstvo postalo tako “fundamentalistično”: stran od modernizma, vpijejo, nadenimo si ščit vere in se vrnimo k stari dobri pravovernosti: vendar, se res vračamo k pravemu učenju, ali pa samo k posvetnostim pretekle dobe?

Janez se je srečal s skoraj hujšim nasprotovanjem s strani “tradicije” kot pa s strani “sodobnosti”: mar ni tudi z nami tako? Da moramo tudi mi danes poslušati predvsem Duha – in v njegovem imenu vzeti z rezervo ne samo razne moderne izmisleke, pač pa tudi izročilo (ki je pogosto plast za plastjo bratenja s posvetnostjo preteklih časov).

Zato – kar se bo morda zdelo v paradoksu z izhodiščno vrstico – moramo svojo vero vedno znova odkrivati na novo. In vztrajati pri jedru, pri bistvu. Biti pravzaprav resnični fundamentalisti – graditi na Vogelnem kamnu. Zavreči z isto doslednostjo stare in nove zablode.

Ker tisti “na začetku” sploh ni samo časovna oznaka: gre za to, da vzamemo bistvene postavke naše vere zares in na njihovi podlagi zastavljamo razumevanje svoje realnosti – in ne obratno.

V duhovnem smislu je namreč zgodba vedno znova ista: hudič, ki “hodi okrog kot rjoveč lev”, nas hitro spelje, da si Oznanilo prikrojimo tako, da nam je samo še za desert. Za okrasek na piskru naše ne-spreobrnjenosti in ne-vere.

Advertisement

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: