Skušanje

Če jemlješ svojo vero kolikor toliko resno, potem se ti vsaj včasih zgodi, da rečeš Bogu: “Zakaj mi to delaš?” Zakaj Bog dopušča težke stvari v mojem življenju? Zakaj so tako hude in boleče zadeve na svetu? Zakaj pusti hudiču, da me vedno znova zapeljuje? Poznam par ljudi, ki jim je ravno to razlog za nevero – ali “vero z rezervo”. Pravijo, da če bi bil Bog res tak, kot pravi, da je, potem vsega tega ne bi “dopustil”. Zakaj smo toliko skušani in preskušani?

A današnji odlomek uporabi za trdovratne oslarije Izraelcev v puščavi prav ta izraz – in nam s tem pokaže pomembno resnico: z druge strani ni nič drugače: Bog morda sicer nepreklicno ve, kaj je v naših srcih, a se srečuje z istim “nestanovitnim” odnosom od nas – to, kar smo obljubili, ne zdrži (in morda celo potem Boga obtožimo, da je kriv on in skušnjave in zlo, ki jih dopušča).

Če grem dlje: take težave z vero, zaupanjem Bogu imamo ravno na podlagi svoje lastne nestanovitnosti in nezanesljivosti: ker vemo, da sami vedno znova “molamo bidon”, se izneverimo, zatajimo; tudi v presojanju drugih (navsezadnje ne samo Boga) hitro pomislimo, da je eno fasada in obljube, drugo pa resnica. Da nas Bog bodisi farba – ali pa ga sploh ni.

Zase in za Boga torej lahko ugotavljamo, da (v tem smislu) ne funkcioniramo po nekem vnaprej zapisanem jasnem scenariju, pač pa da – živimo. Da nam ne more biti vse jasno. In da smo sami vsaj toliko nestanovitni, nezanesljivi in trdovratni kot se zdi včasih naš bog. In da se moramo potem na podlagi teh dejstev odločiti, ali še zaupamo: kot pač v vseh odnosih. Da se ne bi pustili pohujšati zlu v svetu ali svojih življenjih, pač pa bi ohranjali držo bližine in zavezanosti.

Alternativi pisec da ime “zakrknjenost” in s tem spet potegne za seboj cel kup referenc: v odnosih, ko prenehamo zaupati, se naše srce zakrkne, postane trdo in brezbrižno – začnemo živeti svoje življenje mimo tega odnosa, se pred njim ogradimo: v veri to pomeni, da zavržemo prvotno bližino in se tolažimo s povprečnostmi, ki nam jih pač nudi svet – se prepričujemo, da je to to in da je dovolj. Se fiksamo z luksuzom, ki nam ga naša civilizacija ponuja na vsakem koraku.

Ko nam torej drugič pade na pamet, da nam Bog dela krivico ali nas farba, ker se je zgodilo to ali ono, si ni slabo dati pred oči, da utegnemo biti sami precej slabši … in obnoviti svoje zaupanje.

Bratje, Sveti Duh govori: »Če danes slišite Božji glas, ne zakrknite svojih src kakor ob upiranju na dan skušanja v puščavi, kjer so me skušali vaši očetje; preskušali so me štirideset let, dasi so videli moja dela. Zato sem se srdil nad tem rodom in rekel: Vedno se motijo v srcu in niso spoznali mojih potov, da sem prisegel v svojem srdu: Ne pojdejo v moj pokoj.« Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne. Kajti Kristusa smo deležni, če prvotno zaupanje ohranimo trdno do konca.

Heb 3,7-14
Advertisement

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: