Razlog upanja

Apostol Peter v tem pisanju gradi na kar nekaj predpostavkah iz ozadja. Predpostavkah, ki nam morda lahko povedo celo več kot samo besedilo. Slika pa nam neke vrste diskretno krščanstvo. Povedati o “razlogu upanja” narekuje nekakšno tako zgodbo: živiš tako očitno presvetljeno, da druge ob sebi s tem šokiraš do te mere, da te pridejo o tem vprašat: Hej, kako to, da si ti tak – da si tako poln upanja? Kako to, da – tako kot mi – ne sužnjuješ dan za dnem bogcu želodcu in kraljici-denarnici, ampak živiš neko čudno svobodo, ki te dela vedrega? To pomeni, da svojega krščanstva ne nosiš na gobcu kot pes in užaljeno lajaš na vse, ki se obenj spotaknejo, pač pa da pustiš, da tvoja hoja za Jezusom spregovori, nagovori sama – v svoji drugačnosti. Da Bog ne potrebuje mojega kričečega in nasilnega PR, pač pa da zna z Duhom to urediti sam.

In Peter potem nadaljuje, da tudi ko se odpre “vprašanje”, ne planemo po drugem, njegovih prepričanjih in življenju kot turška konjenica, pač pa z nežnostjo, “krotko in spoštljivo”. Tako da – celo če bo moje življenje z Jezusom rodilo posmeh, sodbo ali pomilovanje, bo to vse izzvenelo v prazno, saj se bo izkazalo, da ti ptiči krakajo iz gole nevoščljivosti po tem, kar imaš.

Preljubi, Gospoda Kristusa slavite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte krotko in spoštljivo, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo. Če že hoče Božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih kakor zaradi zlih del. Sicer pa je tudi Kristus trpel zaradi grehov, in sicer enkrat za vselej, pravični za krivične, da bi vas pripêljal k Bogu. Res je bil po mêsu umorjen, a je bil po Duhu ožívljen.

(1 Pt 3,15-18)

Neuspešni občutljivčki

Precejšen del svoje duhovniške “kariere” sem prebil v – včasih očitujoče grenkem – gruntanju, kaj delam narobe, da se “nič ne premakne”. (Nisem tiste sorte, da bi prehitro obtožil druge, prej obratno.) V bistvu mi je žal, da se nisem srečal s tem odlomkom prej – srečal, v smislu, da bi mi prišel pod kožo, saj verjetno sem ga bral in ga celo razlagal. A morda v preveč pomaziljenem in moralističnem duhu.

Jezus razbija vse iluzije, da bo – vsekakor čudovit, preobražajoč in osvobajajoč – njegov nauk sprejet z navdušenjem in masovno. “Jaz sem vse delal prav in še precej bolj učinkovito, pa so me vseeno na koncu križali – ne farbajte se, da boste vi pa kar imeli množico fanov … če boste zares razlagali in živeli mojo besedo.”

Boste pa res slavneži, popularneži in uspešneži, če vam bo uspelo tako ali drugače preusmeriti moje besede in dela na mlin človeškega. Če boste ponudili ljudem prijeten ovinek, da se da biti Jezusov in hkrati ne umreti sebi. To imajo pa ljudje najbolj radi – da so čimbolj ekskluzivni člani tega kluba, ampak jim ni treba spremeniti svojega praznega življenja: da imajo samo gotovost, da bo vse OK, da bodo bolni ozdraveli, in da bo Bog blagoslovil njihov biznis (kljub dejstvu, da so ga osnovali na pohlepu, preziru in izkoriščanju); da bodo redno prepevali čustvene pesmice ali pa se počutili civilizacijsko-kulturniško napredne. Teh fint ne zmanjka.

Ampak z Bogom je tako, da z njim pač igraš odprtega berača – ali pa si že vnaprej izgubil

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Ako vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil prej ko vas. Ko bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil. Ker pa niste od sveta, ampak sem vas jaz od sveta odbral, zato vas svet sovraži. Spominjajte se pa besede, ki sem vam jo rekel: »Služabnik ni večji ko njegov gospod.« Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo spolnjevali, bodo spolnjevali tudi vašo. Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal.

(Jn 15,18-21)

Božji kolegi?

Nalašč nisem napisal prijatelji. Ker se mi zdi, da nam je to lahko že fraza; da nas sploh ne “rukne”, kaj Jezus tukaj pravi.

Ker je pač povsem logično, da z Bogom spadamo v podrejen položaj. Da je realno, da smo Bogu – sužnji. Kakorkoli to naši svobodoljubni naravi ne ugaja in ne ustreza, v tem nimamo kaj – če je kakšen bog, je človek na drugem nivoju. Če nam je to morda težko videti v našem izročilu, si lahko morda pogledamo (pravzaprav zelo “ne-božjo”) podobo poganskih bogov – recimo grških. Ljudje imajo lahko neke svoje predstave, načrte in podvige – ampak bogovi znajo stvari hitro obrniti na glavo; narediti po svojih muhah in okusu.

Jezus nam kaže drugačno podobo Boga – vabi nas v osebno bližino. Po eni strani je to pravzaprav značilnost nekega spodobnega boga; če pri sebi prepoznavamo, da je razsežnost bližine, ljubezni nekaj najbolj dragocenega v življenju, bi bilo čudno, da to ne bi bil bistven del našega odnosa do boga – in odnosa boga do nas. Oziroma, če bi naš stvarnik ne bil tak, potem bi bil ves teater okrog zaljubljenosti in poroke in romantike in ljubezni res samo neka dvoritvena mentalna ceremonija, usmerjena v uspešnost reprodukcije naše vrste, kot včasih namigujejo kakšni “napredni”(?) liberalci. Potem se v iskanju presežnega v naših odnosih pač farbamo. In je na koncu naša bližina pač samo stvar medsebojne koristi in (spolne) zadovoljitve.

Ampak Jezus očitno govori o “nečem več” – eden drugemu smo si več. Smo si Jezusove podobe, smo si njegovo Telo. Pogled gole koristoljubnosti eden za drugega je zgolj skušnjava, in ga je dobro vztrajno odganjati. Je obup nad bližino in ljubeznijo. Smo prijatelji med seboj in z Bogom. Prijatelji ne v akademskem, zapetem, eteričnem mislu te besede, ne samo v konceptu – ampak mislim, da lahko to zelo zares vzamemo v našem vsakodnevnem razumevanju te besede, po mladinsko bi rekel, da “hengamo” z Jezusom … Naše življenje ni toliko naloga, projekt, boj (kar je prav brezbožen mit, iz človeka delati heroja) – je radost uživanja bližine Boga. Čudenje njegovim (vedno novim) izmišljotinam, ki jih z malo truda lahko odkrivamo v znanosti, umetnosti, človeštvu … in jim po navdihu dodajamo svoje lastne razsežnosti. Svojo lastno barvo. Predvsem mi je tu lepo, da smo lahko z Bogom v takem odnosu, kot smo z drugimi svojimi prijatelji in ljubljenimi: vprašujoči, prepuščajoči, odštekani, nagajivi, otroški, nemočni, strastni … jezni, žalostni, razočarani … kar pač smo. Za pred Boga se nam ni treba “očistiti” našega lastnega razpoloženja in drže in priti predenj v tisti s kadilom prepojeni (pravzaprav hinavski) gostobesedni posladkani prilizljivosti, ki jo tolikokrat vidim pri kristjanih vseh sort. In me živcira – in pomojem živcira tudi Boga. Ampak verjetno manj kot mene. Bi se res tako obnašal do prijatelja?

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

(Jn 15,12-17)

Vera radosti

Krščanstvo se vedno znova razume kot vero skrušencev, potrtežev, takorekoč depresivcev, ki se mečejo po tleh od obupa nad lastno moralno umazanijo. Nekako v stilu Jorgeja v Imenu rože in njegovega sistematičnega boja proti smehu. Mrka resnoba stoječih pod križem, vedno znova preštevajoč, kako nas je malo, v osuplem obupu nad gnusobo lastnih grehov. Ampak če se naša vera ustavi na tem mestu, postane vera greha, takorekoč satanizem.

Mi pa ne verujemo v greh, pač pa v odrešenje. Nismo verniki le velikega petka, pač pa tudi velike nedelje. Jezus nas vabi, naj hodimo v njegovi ljubezni – jarem, pravi, je prijeten. Hudičeva skušnjava in prevara je, ki nam hoče kazati, da nam je Bog (zlobno?) namenil neke hude, naporne čase, ki se vlečejo vse do smrti – in potem v nebesih neskončni banket.

Ampak v resnici je Jezus prišel, da nam prinese radost, popolno radost. Ne odsotnost vsega trpljenja, preskušenj, vsake žalosti – tako lahko razume kdo evangelij samo iz svojega udobnega naslonjača na hrbtih izkoriščanih. Pač pa gre za to, da se srce – kljub stiski in bolečini – veseli. Kot se je veselilo Marijino srce ob oznanjenju, kljub slutnji ran že od vsega začetka. Ker ljubezen celi rane in blaži bolečino.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni. Ako boste spolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.

(Jn 15,9-11)

Pravila, pravila …

Hudomušno domnevam, da ste tale naslov prebrali slovensko naglašeno: pravíla. Tako je tudi prav. Pa vendar se mi je ob odločanju za ta naslov pela po srbsko naglašena popevka Riblje Čorbe. Mea culpa, da sem bil na take in drugačne norme v njihovi pogosti sitnobi in okorelosti vedno nekoliko alergičen ali vsaj sumničav. Morda so mi šele leta prinesla tisto – morda naveličano – modrost, da je včasih bolje kaj preprosto narediti po dogovoru in navadi kot pa – skoraj po pubertetniško – vse postavljati pod vprašaj, in po tihem iskati vsaj ilustrativna stališča odpora.

Zato tudi farizejsko-judovsko stranko v temle odlomku (in podobnih) vsaj malo razumem šele zadnje čase. Verjetno pa se tudi nisem dovolj poglobil v njihov položaj. Imeli so vendar več kot tisočletje sar red, predpis in filozofijo, dar samega Boga – in zdaj naj bi se ta Bog premislil in vse obrnil na glavo?! Zakaj smo se pa potem (mi) borili? Če njemu ni treba, da je obrezan in se gre še ves ostali judovski teater zraven, zakaj bi pa to moral jaz? Če se nam zdi v luči Jezusove nezaslišane novosti in z zgodovinske razdalje, ki jo je nekako že “udomačila” (preveč, preveč!), pa je toliko težje razumeti, kaj in kako izziva ta moment sodobno krščanstvo – v naši lastni “postavi”, zagledanosti v paragrafe, stoletne običaje in dobro zabrisano zlizanost s takiimi in drugačnimi oblastmi. Saj lahko tudi zase rečem, da imam v sebi včasih kar težave zaupati v (preprosto, svežo, tudi nepoučeno) vero svojega brata in sestre, odstopiti od trdote filozofsko-teološko-psihološkega analiziranja, ki kar naenkrat vidi bolj predmet akademskega študija ali pa nestrpnega zgražanja kot pa brata in sestro – ki ga vodi Sveti Duh in mi je po tem Duhu poslan z Besedo življenja.

Ko pa gre za ključne točke našega skupnega življenja – kar se je v Apd dejansko zgodilo – pa je čas za koncil – da se torej kot skupnost (ne kot nek administrativni ali celo hierarhični aparat) vprašamo, v čem in kako nam Duh kaže pot naprej … Ne v smislu pritiskanja štempiljk in razkazovanja svoje (zemeljske) slave, pač pa v smislu svobodnega in preprostega iskanja božje Previdnosti in navdiha. Zato, kljub temu, da mu je v marsičem zmanjkalo “sape”, da bi šel do konca, občudujem 2. vatikanski koncil. Da le ne bi ostalo pri njegovi realizaciji samo pri površini in obliki.

Tiste dni jih je prišlo nekaj iz Judeje, ki so brate učili: »Ako se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete zveličati.« Ker sta se z njimi Pavel in Barnaba nemalo sprla in sporekla, so sklenili, naj gredo zastran tega vprašanja Pavel in Barnaba in nekaj drugih izmed njih v Jeruzalem k apostolom in starešinam. Cerkev jih je torej spremila in šli so skozi Fenicijo in Samarijo; pripovedovali so, kako se spreobračajo pogani, in napravljali so veliko veselje vsem bratom. Ko so dospeli v Jeruzalem, jih je sprejela Cerkev z apostoli in starešinami; in sporočili so, kaj vse je Bog po njih storil. Vstali pa so nekateri verniki, ki so bili iz farizejske smeri, in so trdili: »Treba jih je obrezati in jim ukazati, naj spolnjujejo Mojzesovo postavo.« Zbrali so se torej apostoli in starešine, da bi presodili to vprašanje.

(Apd 15,1-6)

Jezusova dediščina

Verjetno bi težko precenili, kaj od vsega kar je Jezus bil in storil za nas, je najbolj dragoceno. Obravnavamo ga kot celoto – in kot celota, kot sopotnik človeštva dobrih trideset let je nekaj neubesedljivega in se izmika vsaki konceptualizaciji, definiciji. Višek je seveda v križu in vstajenju – a ob teh dejstvih lahko nek njegv učenec ostane popolnoma brezbrižen, celo nezainteresiran; drugemu pa je to podlaga za skoraj nasilno govorjenje in delovanje.

Jezus poudari, da učencem zapušča svoj mir, svojo eirene – ne takega, ki g amore dati svet. Mir je bul za tedanji čas pomemben duhovni pojem, ne le nekaj površinskega v smislu odsotnosti vojn ali prepirov. Povezan je bil pravzaprav z integriteto človeka, z njegovo celotnostjo – šele iz te notranje usklajenosti, skladnosti, tako so verjeli, lahko potem nastane tudi medčloveški in mednarodni mir.

Danes tako mnogi ščejo notrano skladnost s takimi in drugačnimi držami, rutinami, vajami – ki so pogosto na nek način odstop od samega sebe, raztapljanje v nekakšni (včasih budistični ) vseenosti. Kot da bi človek ne mogel vztrajati v bližini s sabo in drugimi in ohraniti miru; kot da bi bila naša notranjost in medosebnost nujno polemična (polemos je grško boj), in to do tragične razsežnosti. Jezus tudi s svojimi besedami o križu, ki naj ga vzamemo, ko stopimo za njim, tega niti ne zanika – a obenem pove, da nam daje mir, ki je globlji od “polemike križa”, ki je mir ljubezni. Ne samo naše lastne ljubezni, za to vemo, kako hitro se izčrpa ali pa postane pasivno “diabetična”, pač pa božje ljubezni. Če smo neskončno ljubljeni in do koncav varnem Naročju, potem je vsak “polemos” le prehod, senca, površina. V globini pa je studenec miru – ki se ne izčrpa.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kakor daje svet, ga vam jaz dam. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. Slišali ste, da sem vam rekel: »Odhajam in pridem k vam.« Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. Zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Ne bom več toliko govoril z vami, vladar sveta namreč prihaja. Meni sicer ne more nič; vendar naj svet spozna, da ljubim Očeta in da tako delam, kakor mi je naročil Oče.

(Jn 14,27-31)

“Jaz”

Eden mojih prijateljev duhovnikov nenavadno veliko uporablja besedico “jaz”. Slovenska stilistika je do prekomernosti rabe te besede zadržana – in v tem primeru verjetno jezikoslovje vsaj do določene mere odseva ne samo ekonomiko govorice (ker je oseba dejanja znana že iz oblike glagola), pač pa tudi duhovni nagib- ni posebne potrebe, da vedno znova postavljam sebe v osredje. Sploh tja, kamor ne spadam. Ker verjetno tudi pri tem duhovniku ta jezikovna posebnost ne bi bila tako opazna, če se ne bi vezala na njegovo duhovno hromost – da pogosto ne zna videti preko sebe (in svojih užaljenosti).

Pavel in Barnaba bi imela verjetno precej manj komplikacij, če bi preprosto pustila ljudem, naj mislijo, da sta res Hermes in Zevs – potem pa bi sčasoma to zmešnjavo skušala “inkulturirati” ali kaj podobnega. Ampak onadva gresta takorekoč v boj, kako so stvari v resnici. Ne midva, ne jaz, Bog. Pa čeprav se po meni dogajajo velika dela – jasno mora biti, da so božja! Če zares verjamem, da so. Da znamo biti “prozorni” za Boga – in temu ponižno dajati svoj nežni, a nezgrešljivi odtenek.

Tiste dni so se pogani in Judje v Ikoniju s svojimi poglavarji vred vzdignili, da bi sramotili in kamnali Pavla in Barnaba. Ko sta to zvedela, sta pobegnila v likaonski mesti Listro in Derbe ter v okolico in sta tam oznanjala evangelij. V Listri je bil neki mož, ki je bil v nogah brez moči, hrom od rojstva in ni nikdar hodil. Poslušal je Pavlov govor. Ko ga je ta pogledal in videl, da ima vero v ozdravljenje, je zaklical z močnim glasom: »Postavi se pokonci na noge!« In poskočil je ter hodil. Ko so množice videle, kaj je Pavel storil, so povzdignili glas in po likaonsko govorili: »Bogova v človeški podobi sta prišla k nam!« Barnaba so imenovali Zevsa, Pavla pa Hermesa, ker je ta govoril prvo besedo. Duhovnik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati volov in prinesti vencev, in je hotel z množicami vred darovati. Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, skočila med množico in vpila: »Možje, kaj to počenjate? Tudi midva sva umrljiva človeka, vam enaka. Oznanjava pa vam evangelij, da bi se od teh praznih reči spreobrnili k živemu Bogu, ki je ustvaril nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih. On je sicer v prejšnjih vekih dovolil, da so vsa ljudstva hodila svoja pota; vendar sebe ni pustil brez pričevanja, ko je skazoval dobrote, dajal z neba dež in rodovitne čase, vam dajal hrano in vam srca napolnjeval z veseljem.« S temi besedami sta množicam komaj ubranila, da jima niso darovali.

(Apd 14,5-18)

Potresno varno?

Kot otrok sem mislil, da so stavbe precej bolj trdne, kot so v resnici. V smislu, da kvader zidovja, ki jih tvori, zagotavlja njihovo togost. Zato nisem mogel razumeti, kako jih lahko potres tako zelo načne. Temelje sem razumel v bistvu bolj kot korenine pri rastlinah – in mi seveda ni šlo v račun, zakaj je okrog njih taka panika. Precej starejšemu mi je šele postalo jasno krhko ravnotežje med terenom in statiko stavbe na njem.

Saj mislim, da je z ljudmi podobno: ko si mlajši, imaš lahko precejšen občutek, da sam sebi kot temelj zadostuješ. Meniš, da je tvoja “filozofija”, tvoje gledanje na svet dovolj togo, da se lahko nanj zaneseš. (Tudi v zgodovini je bilo pravzaprav podobno s “humanističnim eksperimentom” – katerega razpoke so v zadnjih časih postale marsikje očitne.) Ne daš si kaj dosti soliti pameti – verjameš v lastno moč. trdnost, nezlomljivost, pogum, prizadevanje, ljubezen … In dokler je življenje mirno – brez težav, brez dilem in brez velikih dogodkov, dokler ga ne zagrabiš zares, se ti to prav dobro obnese. Kot je v Jezusovi priliki o hiši na skali in na pesku. In s tega stališča se ti morda celo zdi hrupno razbijanje, mukotrpno vrtanje in glasne eksplozije razstreljevanja v kamnito površino pri sosedih in njihovih gradnjah neko kompliciranje. Ko si sam gradil, si si raje izbral teren, ki je mehak in se ga z lahkoto koplje – zato si lahko tudi hitro delal. Spomnimo se treh prašičkov. Skalnata gmota sredi parcele? Predvsem nadloga – ali jo moraš razbijati ali pa moraš svoj “sanjski model” prilagajati: pa tako prisrčno si si zamislil!

Ampak potem sčasoma vidiš, kako krhka in majava je v resnici tvoja podoba sveta. Kako jo napoka že manjša preizkušnja. Kako se ti “stene nagnejo” že zaradi hormonov. Kako se na tvoji konstrukciji nabira poškodba za poškodbo. Da tla, na katerih si gradil – tako svoje spoznanje kot svojo prakso – še zdaleč niso tako mirna, kot se je zdelo.

In tako nekdanja napota skale postane vir moči in gotovosti. Ni več samo nadloga, ob katero se na parceli svojega življenja vedno znova spotaknem in mi morda zapira razgled. Na njej je moja gradnja trdna.

Tega ne govorim samo o Jezusu kot skali. Na Skali – Jezusu je zgrajena Cerkev. In tudi ob njej lahko doživljamo nekaj takega. Lahko se – in marsikdo se – neprestano samo spotikam ob njene napake, ob njeno površnost, obsedenost z denarjem in birokracijo, neukrepanje ob zlorabah … Ampak potem pač vidim, da se (edino) na njej da zares graditi. Da ima trdnost v stvareh, ki me presegajo.

Da pa ne bo izzvenelo v smislu, nič ne kritizirajmo, “Cerkev že ve” (kar je eden najpogostejših uničujočih feelingov katoličanov): Skala je precej neuporabna za gradnjo, če ne dolbemo vanjo. Če ne znamo pospraviti z nje starih zmajanih zidakov. Če ne vzamemo resno njenih razpok in žil. In če nimamo odločnosti in znanja, da bi znali povedati, kaj je res “telo” skale, kaj pa le okameneli ostanki preteklosti. Ker je stara ruševina, pa čeprav postavljena na dobrih temeljih, morda še slabše izhodišče kot pa kaka močvara.

Preljubi, h Gospodu stopíte, k živemu kamnu, ki so ga sicer ljudje zavrgli, a je pri Bogu izbran in dragocen. Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne daritve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. V Pismu namreč beremo: ›Glej, na Síonu polagam kamen, izbran in dragocen vogelni kamen; kdor veruje vanj, ne bo osramočen.‹ Vam torej, ki verujete, je čast, tistim, ki ne verujejo, pa: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen‹ in ›kamen spotike in skala pohujšanja‹. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni. Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za Božjo last, da bi oznanjali slavna dela tistega, ki vas je poklical iz temè v svojo čudovito luč.

(1 Pt 2,4-9)

Vemo o Bogu dovolj?

Vsaka klapa ima nekoga, za katerega se ve, da najprej govori in potem misli. Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak očitno je pri apostolih bil to Filip. Kar nekaj položajev je, ko “blekne” nekaj tja v en dan – in s tem pokaže, da ni zares poslušal. Da ni razumel. A po drugi strani pokaže, da je vsaj za silo poslušal in da ni šlo kar mimo njega – kot rečemo, skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Oziroma, da stvari hoče vzeti resno, da ni med tistimi, ki samo komaj čakajo, da Jezus do konca pove svoje sanjarije in jim spet naredi nekaj kvalitetnega rujnega vinca iz vode bližnjega potoka ali pa iz ostanka žemelj naredi gostijo za vse.

Danes se zaplete ob tem, da bi rad “videl Očeta.” Naj mu ga Jezus pokaže. Ob tem morda opomba: grščina pravi v prvi vrstici odlomka bolj v smislu “če bi (zares) poznali mene, bi videli (tudi) mojega Očeta.” Ko torej poznate mene – in kolikor me poznate – vam je Bog jasen.

Filipova replika je pravzaprav najprej skromna – in zelo modra: Jezus, samo Boga nam v vsej jasnosti pokaži! Ob vsej možnosti znanja, zadev in razumevanj, ki bi jih Jezus lahko apostolom razodel in jih naučil – že omenjeno delanje vina iz vode in množenje kruha, hoja po vodi, govorjenje v jezikih, ozdravljanje, hoja “skozi ljudi”, poveljevanje vremenu … Tisoče zadev, s katerimi bi Filip in drugi lahko očitno pokazali, da imajo moč, da obvladajo, očarali kakšno žensko, si naredili življenje polno užitka ali precej znosnejše. Morda si je kdo od drugih celo mislil, no Jezus, kdaj nas bo naučil vse svoje “trike” in je bil najprej malce jezen na Filipa, ker je vse, kar naj bi jih Jezus naučil, omejil samo na nekaj tako abstraktnega kot je gledanje Boga Očeta. Na takorekoč znanje. A Filip se morda zaveda, da če predmet svojega spoznanja do dna sprevidiš, ga tudi obvladaš. In če poznaš do dna Boga Očeta, pač obvladaš vse, kar je ustvaril. Tako da je zgoraj našteto čudežno početje tako ali tako “del paketa”.

Jezus pa mu odgovori, da je zadosti že toliko, kolikor vidi in razume Očeta v njem. Razumemo, da več Filip niti ne potrebuje niti ne bi bilo dobro zanj.

Vednost, povezana z obvladovanjem, je lahko dragocena – lahko pa nas zapelje. Predvsem stran od odnosa. Od učenja, od ponižnosti, od bližine. Saj poznamo tisti “točno vem, kakšen si”, ki je ponavadi izrečen kot očitek in kot omalovaževanje. Ko nekoga z bucko razuma pripnem v gorišče svojega intelektualnega mrcvarjenja in kar malo pozabim, da je svoboden, spremenljiv – in da ga imam rad. Da je najina bližina (in skupna rast) pomembnejša od tega, da bi mi bil do konca jasen. Da je hlepenje po dokončni jasnosti drugega pravzaprav ponižujoče; je znamenje mojega nezaupanja (če drugega poznam do dna, me ne more razočarati). Da je pomembneje v odnosu graditi skupno dejavnost, življenje, kot pa do neskončnosti brskati eden po drugem.

Ta odlomek spodbuja v dve smeri: po eni strani v tem, da si bolj prizadevamo za “teopraksijo” kot “teologijo” (torej za prakso v zvezi z Bogom bolj kot za spoznanje Boga). In potem se izkaže, da Boga najbolje pravzaprav razumem v “izvrševanju del”, v medčloveških odnosih; da se mi v tem bolj razodeva kot pa v samotnem napenjanju možganov, porojevanju definicij ter retoričnih formul in zagretem razpravljanju. Da je s stališča mojega spoznanja pogosto dovolj, da dobro spoznavam Jezusove korake, pa čeprav ostaja vsa ostala duhovna pokrajina na levi in desni moje poti v zamegljenosti.

Z druge strani pa potem tudi velja, da Bog za “razodevanje” svojega obraza, svoje resničnosti, ne uporablja toliko različnih magičnih početij, direktnih nebeških videnj in osupljivih prerokb, pač pa da pokaže svoj obraz v Jezusu – in v njegovih učencih. Da smo ti, ki se imenujemo kristjani, živa slika Boga. In odtod izhaja radostna razsežnost Jezusovega učenca, da je v bistvu živo platno, na katerem se z barvitimi potezami čopiča vsakdanjih stvari zarisuje portret Najvišjega. Kar pa je pri tem res delo Previdnosti pa je dejstvo, da celo najbolj mračne poteze na tem platnu po moči milosti le še toliko bolj poudarijo Sijaj Obličja.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Če ste spoznali mene, poznate tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in vidite ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ›Pokaži nam Očeta‹? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih jaz govorim, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Vérujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni. Če pa ne, vérujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor vame veruje, bo tudi sam izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem, in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu. Kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da bo Oče proslavljen v Sinu. Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom spolnil.«

(Jn 14,7-14)

Sekiranje

Kar nekaj kristjanov poznam, ki jim je vera v življenje prinesla mnogo dodatnega sekiranja, obremenjevanja, skoraj nervoze: na vsakem koraku prežati na grehe in skušnjave; mozgati, v kaj me kliče in vabi Bog; izpolnjevati vso množico religioznih zapovedi, od koledarskega prežanja na intervale spovedi do gledanja na uro za evharistični post, tehtanje sprejemljivosti svoje spolnosti; poleg tega pa vera rada še vse življenjske aktivnosti s svojo moralno strogostjo naredi toliko bolj zapletene – in so že tako.

In potem Jezus “lagano”: “Nič se ne sekirajte!” Lahko tebi, ki si nam vse to skuhal!

Ampak morda bi ga pa vseeno lahko vzeli resno. Razumeli, da verovati pomeni, da se zanesemo nanj. In takrat, ko ga navidez ni v naših življenjih – kot pojasni tudi učencem – takrat toliko bolj dela za nas v perspektivi večnosti.

To ne pomeni, da se bomo takorekoč zadrogirali z vero in bo vse življenje in njegovi izzivi in naloge kar tekli mimo nas. Pač pa da bo vera za nas razlog upanja, ne pa dodatna obremenitev.

Kot pravi Jezus: on je pot. On je način. Ni nam tako zelo treba vsega doseči, vsega zavarovati, vsega izpopolniti – zadostuje, da gremo s svojim križem za njegovim križem.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaše srce naj se ne vznemirja. Vérujete v Boga, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim, in če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.«

(Jn 14,1-6)