Peter provocira: če si res ti … Drugače mu še na kraj pameti ne bi padlo, da bi se šel sprehajat po jezeru. Jezus pa ima oblast in to ve. Preprosto ga povabi: pridi! Peter gre in se znajde v položaju, ki presega njegove moči, vse je odvisno od Jezusa. Dokler ni prehudo, gre vse dobro. Potem pa se ustraši, ob vsem drugem dramatičnem dogajanju je za Petra veter pa čisto prehuda zadeva. Vedno znova se lahko čudimo apostolom, kako ob vseh čudežih, nenavadnostih in znamenjih še vedno ne dojamejo, ne zaupajo; še vedno jih je strah in sram.
Preden pa se povzdigujemo nad apostole, moramo v tej zgodbi zagledati tudi sebe – smo čisto enaki, verjetno smo celo hujši: generacije in generacije že poznajo Jezusa in njegovo učenje; Božja beseda je dosegljiva povsod, še na spletu, z vsemi možnimi razlagami in spodbudami; vedno nam je na razpolago Jezus v svojem Telesu … mi pa se trmasto oklepamo svojih lastnih moči in se silno bojimo vsega, kar jih presega. Pa saj temeljne zadeve življenja presegajo naše moči: da sploh smo; da smo, kar smo; da smo doslej preživeli; da živimo v delu sveta, kjer lahko beremo tale blog, namesto da bi se borili za golo preživetje … “Več kot mnogo vrabcev ste vredni” Kot “Lažnjivi Kljukec” si tudi mi delamo utvaro, da lahko samega sebe potegneš iz jame. Kot Adam in Eva bi si tudi mi radi “odtrgali” nekaj, kar bi nas končno rešilo. In potem začneš toniti.
Jezusa si v tej štoriji predstavljam kot zelo “kul” – da zadev že od začetka ne jemlje kot nekaj težkega. Že ko na začetku reče “pridi,” si lahko mislimo, da si predstavlja, kako bodo šle zadeve naprej. Ampak vztraja – ne da bi Petru hotel dati kakšno lekcijo, pač pa ker bi mu rad še bolj pokazal, da obvlada položaj in da ga bo vedno rešil iz njega. In potem, tisti očitek o “majhni veri” (oziroma o majhnem zaupanju), razumemo ga v bistvu lahko precej v smislu, pa kaj je s tabo, da mi še ne zaupaš. Ampak nekaj pa je pri Petru odločilno – kriza ga pa spomni, kdo mu lahko pomaga, takoj se obrne k Jezusu po pomoč.
Ko mi tonemo pa se nam rado zgodi, da kar še mečkamo, preden se obrnemo na Jezusa. Malo žal tudi zato, ker so nas (o, pošastno) naučili, da nam verjetno ne bo pomagal, ampak nam bo kvečjemu rekel: “To je pa kazen za to pa to …” Pozabljamo, da nas je prišel rešit. In da za našo rešitev daje svoje življenje.
Zato je Peter lahko bil apostol: ne ker ne bi delal napak, dobro vemo, da ga je neprestano krepko lomil. Pač pa zato, ker se je znal takoj v naslednjem trenutku z zaupanjem in skesanostjo obrniti na Jezusa.
Pogumno torej stopimo iz čolna življenjske zagotovljenosti in navezanosti na gladino poti vere. Stopajmo v zaupanju!
Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil? « In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt 14,22-33)