Nedolžna zverinskost

Zgodba o Krstnikovi smrti me vedno znova pretrese. Ne le to, da umre; bolj to, da umre po čisti neumnosti in objestnosti in pa kako pošastno vlogo odigra deklica Saloma. Verjetno sem pod vplivom branja Wildove literarizacije in morda je bilo v resnici precej drugače, ampak prav dobim pred oči gručo spolno zagrenjenih in opitih možakarjev, ki se slinijo nad ravno prebujenim telescem, ki še samo ne ve dobro, kaj vzbuja in kaj sporoča. In ko zasluti svojo moč, ko vidi, kako so (domnevno) zreli možakarji pred njo na kolenih, se te moči opije in postane pošastna, demonska, krvoločna. Koliko podobnih, morda ne smrtonosnih, a enako bolečih zgodb deklet in žensk sem srečal. In kakšne rane puščajo za seboj (najprej zanje)! Kako ženske njihova privlačnost zvabi, da postanejo “predmeti na razprodaji”. Potrošniški artikli.

Preberi več “Nedolžna zverinskost”

Saj smo vedeli …

O Jezusu je njegovim sokrajanom vse jasno še preden karkoli naredi. Pa tudi o kom drugem, o njem ljudje vedo vse: iz katere hiše je, s kom se je stepel kot otrok, kdo je bila njegova prva punca, kaj je naredil pijan, kateri je njegov najljubši okus sladoleda, kdaj hodi spat … Nič več jih ne more presenetiti. Karkoli bo naredil, vedno bo odziv: “Saj smo vedeli.” Klišeji in stereotipi so kot kletka in z ničemer ne moreš iz nje. Nihče ne verjame zares, da se boš spremenil. Cel blok, vas, šola … te je že “pospravil” v nek predalček in včasih se zdi, da bodo z vsemi močmi poskrbeli, da tam tudi ostaneš. Še Jezus ne more izven.Glas ljudstva človeka zreducira na vsoto dejavnikov, ki so ga oblikovali, in pozabi na njegovo svobodo. Svobodo, da postane drugačen, boljši; da zraste.

Kristjani pa naj bi v drugih gledali božje otroke; verjeli, da v njih deluje Sveti Duh; prepoznavali v njih Podobo, po kateri so bili ustvarjeni. To pomeni, nikoli ne pristali na klišeje in obsodbe. Vedno verjeli v skrivnostno moč milosti v človeku. Žal se zdi pogosto obratno – naše “visoke moralne norme” nas naredijo za neizprosne sodnike drugih.

Razmišljamo pa lahko ob tem odlomku tudi o naši skupnosti, Cerkvi. Tudi tu se lahko ustavimo samo ob zgodovinskih dejavnikih; ob vsem, kar je narobe, tudi tukaj nam je lahko “vse jasno”. In pozabimo, da je Cerkev Jezusova. Da on ve, kako bo svoje Telo pripeljal do dobrega. Zato se vsem čudnim in težkim stvarem navkljub ne dajmo pohujšati, pač pa vztrajno delajmo dobro in lepo.

Tisti čas je prišel Jezus v svoj kraj in je ljudi učil v njih shodnici, da so strmeli in govorili: »Od kod ima ta to modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? In njegovi bratje, ali niso Jakob in Jožef in Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod ima vendar vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Ni brez časti prerok razen v svojem kraju in na svojem domu.« In ni storil tam mnogo čudežev zaradi njih nevere. (Mt 13,54-58)

Mreža

V ribiški mreži se znajde marsikaj poleg dobrih rib: smeti, meduze, mrtve ribe, veje … Že ko jo vržeš, računaš s tem. Nihče ne vrže mreže in pričakuje, da bo v njej vse dobro.

Jezus nam s to podobo pojasni, kako to, da Bog ne obračuna sproti z zlom in trpljenjem na svetu. Ko bo pravi čas (in ne gre samo za konec sveta), bo že postavil stvari na njihovo mesto. Vsaka stvar ima svoj čas in mora zanj dozoreti. Božja previdnost vidi stvari širše kot mi – saj vidimo že v stari zavezi, kako so se velike preizkušnje Izvoljenega ljudstva temu na koncu prinesle blagoslov, pa čeprav so bile vmes skoraj neznosne (Egipt, Babilon …). Izraelci so sami ugotovili, da so bile nesreče za njih kazen, ki naj bi jih streznila in izšolala. Povabljeni smo torej na pot vere, pot zaupanja: da smo na varnem v božjem naročju, če se le trudimo za bližino z njim in zvestobo.

Zato se uprimo skušnjavi moraliziranja in zgražanja, ki je danes tako privlačna: vsi smo v isti mreži. In samo Bog zares vidi v srce.

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Dalje je podobno nebeško kraljestvo mreži, ki so jo vrgli v morje in je zajela ribe vsake vrste; ko se je napolnila, so jo potegnili na breg in so sedli ter odbrali dobre v posodo, slabe pa pometali proč. Tako bo ob koncu sveta: Angeli bodo šli in ločili hudobne izmed pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč; tam bo jok in škripanje z zobmi.  Ste razumeli vse to?« Odgovorijo mu: »Smo.« Nato jim je rekel: »Zato je vsak pismouk, ki je poučen o nebeškem kraljestvu, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« Ko je Jezus končal te prilike, je odšel od tam.  (Mt 13,47-53)

 

Strah

“Ne boj se.” Resno? Pride nek angel in ti na glavo obrne življenje, ti pa se ne bi bal? Jasno, da te je strah: strah angela, strah prihodnosti, strah, če boš nalogi sploh kos … Ampak življenje z Jezusom je polno takih “šok terapij”: Abraham je zapustil domovino, pa sina naj bi daroval, Tobija je šel po ženo prek pol sveta, Mojzes je šel čez puščavo, Noe je dobil ladjo, Pavel je padel s konja … Lahko bi naštevali dolgo po Svetem pismu, pa po zgodovini, in nazadnje prišli do tebe in mene, in bi jih našli cel kup. Bog vidi preko trenutnih omejenosti mojega razuma in želj. Preko bolečine in dvoma. Učimo se mu zaupati, da ve, kaj dela. In naštete zgodbe nas pri tem opogumljajo. Ne, marsičesa ne razumeš takole sproti – včasih razumeš malo bolje za nazaj. Veš pa, za kom hodiš, in da je močnejši od smrti – in da jo je premagal tudi zate.

Strah ostaja in ti pomaga, da stopaš previdno. A potem se spomniš, kdo je tvoj soborec – in premagaš strah in sram.

26 V šestem mesecu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, 27 k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. 28 In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« 29 Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj ta pozdrav pomeni. 30 Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. 31 Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. 32 Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida 33 in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
(Lk 1,26-33)

Prijatelja

Tedaj je Mojzes vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, nekoliko proč od tabora, in ga imenoval shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel ven k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. Kadar koli je šel Mojzes ven k taboru, je vstalo vse ljudstvo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora ter gledal za Mojzesom, dokler ni prišel k šotoru. Ko je pa Mojzes prišel k šotoru, se je spustil dol oblačni steber ter stal pri vhodu v šotor; tedaj je Gospod govoril z Mojzesom. Ko je vse ljudstvo videlo, da je oblačni steber stal pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo in se poklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. Govoril pa je Gospod z Mojzesom od obličja do obličja, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, njegov služabnik, Nunov sin Jozue, ki je bil še mladenič, pa se ni umaknil iz šotora. Mojzes je klical Gospodovo ime Jahve. Gospod je šel mimo njega in klical: »Jahve, Jahve, usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.« Tedaj se je Mojzes hitro priklonil do tal in molil: »Če sem našel milost v tvojih očeh, Gospod, naj hodi, prosim, Gospod v naši sredi. Ljudstvo je namreč trdovratno. A odpusti našo krivdo in našo pregreho in vzemi nas za svojo lastnino!«Bil je tam pri Gospodu štirideset dni in štirideset noči; kruha ni jedel in vode ni pil. Napisal je na tabli besede zaveze, desetero zapovedi.
(2 Mz 33,7-11;34,5-9.28)

Še v času stare zaveze, to pomeni podobe Boga kot sodnika, uničevalca, vladarja, bitja na neverjetni višini in distanci do človeka, je v tem odlomku zapisano, da z Mojzesom je pa drugače: z Jahvejem se pogovarjata kot prijatelja. Ne več vladar in podložnik, ampak dva enaka. Oziroma v pogovoru izenačena – enaka pač ne moremo reči.

Človek je že odkar je ustvarjen, poklican k temu, da je z Bogom v dialogu, da je njegov partner – rečeno je, da je ustvarjen po božji podobi. Kako čudovito! Kakšna čast! Stvarnik vsega je pripravljen biti naš prijatelj!

Kako svobodno in sproščeno je zato lahko naše življenje! Kako smo lahko pogumni in vedri! Toliko bolj, ker je še Jezus umrl za nas. Ni treba več vsega razumeti, vsega predvideti, vsega obvladati. Naši grehi, naše krivde, naše napake niso več neuničljivo prekletstvo – lahko so nam po skrivnosti križa celo vir milosti!

Prijateljujmo z Bogom, bodimo z njim kot s svojimi zemeljskimi prijatelji: otroški, odštekani, iskreni, nekomplicirani, brez zavor, direktni, globoki, do konca, naslonimo se nanj, se mu zjokajmo, se skupaj narežimo, se čudimo, skupaj uživajmo v življenju … Ta “fejmič” od Boga nam je poslal prošnjo za prijateljstvo …

Pred njim lahko nehamo s svojimi formalizmi, zapetostmi, prilizovanjem, hinavščino, trgovanjem z uslugami, napihovanjem …

Kot ob dobrem prijatelju je tudi ob Bogu čisto dovolj, da SEM …

Kvas

Tisti čas je Jezus povedal množicam še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.« In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.«  (Mt 13,31-35)

Kvas deluje na principu infekcije, prenosa. Potrebnih je zelo malo kvasovk, da se potem namnožijo čez celotno testo. Danes to razumemo z biologijo, včasih pa se je zdelo nekaj čudežnega.

Jezus nam s to priliko sporoča, da ni treba veliko (zaresnih) kristjanov, da spremenijo svet. Da je svet že ustvarjen kot božja vladavina in da je potreben samo kvas Duha in je vsa stvarnost skrivnostno spremenjena. Le dovoliti moramo, da v nas deluje. Moramo mu zaupati. Premagati strah in zagledanost vase. Se odpovedati ideji, da bomo rešili same sebe. In ja, včasih poskušamo sami sebe reševati tudi s svojo religijo in moralnostjo …

Biser

Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi. Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?« Rekli so mu: »Smo.« Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
(Mt 13,44-52)

Ponavadi razmišljamo o tem odlomku v smislu, da se moramo potruditi za tako veliko reč, kot je nebeško kraljestvo. Da spričo imenitnosti Božje vladavine zbledijo vse ostale stvari na svetu. In pri tem ne gre le za nebesa, za posmrtno življenje. “Nebeško kraljestvo” pomeni že naš čas tukaj in zdaj – pomeni čas, v katerem vlada Jezus. In vemo, da vlada že sedaj, vlada s križa. Nebeško, nadbitnostno kraljestvo je skrivnostno navzoče med nami in kristjani naj bi ga znali prepoznavati v vsakdanu in živeti zanj. Postajati živi kamni te čudovite božje duhovne stavbe.
Je pa še en pogled: Bog Oče, ko najde biser našega ranjenega srca, pusti vse, celo svojega sina. Tako zelo smo dragoceni svojemu Stvarniku, prav vsak od nas posebej. Zato smo na poti življenja lahko mirni, pogumni, vedri.