Po vodi

Peter provocira: če si res ti … Drugače mu še na kraj pameti ne bi padlo, da bi se šel sprehajat po jezeru. Jezus pa ima oblast in to ve. Preprosto ga povabi: pridi! Peter gre in se znajde v položaju, ki presega njegove moči, vse je odvisno od Jezusa. Dokler ni prehudo, gre vse dobro. Potem pa se ustraši, ob vsem drugem dramatičnem dogajanju je za Petra veter pa čisto prehuda zadeva. Vedno znova se lahko čudimo apostolom, kako ob vseh čudežih, nenavadnostih in znamenjih še vedno ne dojamejo, ne zaupajo;  še vedno jih je strah in sram.

Preden pa se povzdigujemo nad apostole, moramo v tej zgodbi zagledati tudi sebe – smo čisto enaki, verjetno smo celo hujši: generacije in generacije že poznajo Jezusa in njegovo učenje; Božja beseda je dosegljiva povsod, še na spletu, z vsemi možnimi razlagami in spodbudami; vedno nam je na razpolago Jezus v svojem Telesu … mi pa se trmasto oklepamo svojih lastnih moči in se silno bojimo vsega, kar jih presega. Pa saj temeljne zadeve življenja presegajo naše moči: da sploh smo; da smo, kar smo; da smo doslej preživeli; da živimo v delu sveta, kjer lahko beremo tale blog, namesto da bi se borili za golo preživetje … “Več kot mnogo vrabcev ste vredni” Kot “Lažnjivi Kljukec” si tudi mi delamo utvaro, da lahko samega sebe potegneš iz jame. Kot Adam in Eva bi si tudi mi radi “odtrgali” nekaj, kar bi nas končno rešilo. In potem začneš toniti.

Jezusa si v tej štoriji predstavljam kot zelo “kul” –  da zadev že od začetka ne jemlje kot nekaj težkega. Že ko na začetku reče “pridi,” si lahko mislimo, da si predstavlja, kako bodo šle zadeve naprej. Ampak vztraja – ne da bi Petru hotel dati kakšno lekcijo, pač pa ker bi mu rad še bolj pokazal, da obvlada položaj in da ga bo vedno rešil iz njega. In potem, tisti očitek o “majhni veri” (oziroma o majhnem zaupanju), razumemo ga v bistvu lahko precej v smislu, pa kaj je s tabo, da mi še ne zaupaš. Ampak nekaj pa je pri Petru odločilno – kriza ga pa spomni, kdo mu lahko pomaga, takoj se obrne k Jezusu po pomoč.

Ko mi tonemo pa se nam rado zgodi, da kar še mečkamo, preden se obrnemo na Jezusa. Malo žal tudi zato, ker so nas (o, pošastno) naučili, da nam verjetno ne bo pomagal, ampak nam bo kvečjemu rekel: “To je pa kazen za to pa to …” Pozabljamo, da nas je prišel rešit. In da za našo rešitev daje svoje življenje.

Zato je Peter lahko bil apostol: ne ker ne bi delal napak, dobro vemo, da ga je neprestano krepko lomil. Pač pa zato, ker se je znal takoj v naslednjem trenutku z zaupanjem in skesanostjo obrniti na Jezusa.

Pogumno torej stopimo iz čolna življenjske zagotovljenosti in navezanosti na gladino poti vere. Stopajmo v zaupanju!

Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil? « In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.« (Mt 14,22-33)

 

Tatu

Judje so božja naročila iz Besede včasih radi vzeli preveč dobesedno: spodaj navedeni odlomek so nosili v škatlicah na čelu in roki. Danes bi si verjetno naredili tatu.

Odlomek “Poslušaj, Izrael” je nekakšen starozavezni credo. Ne samo, da spomni, kdo je Bog – takoj nato spomni še, kdo sem jaz, kdo smo mi. Spomni, da je Bog ljubezen – ne ideja, ne organizacija, ne magična moč, ne oblastnik … ljubezen je. Bližina, odnos. In v to smo povabljeni. Ljubezen je podoba Boga v nas, kot je rečeno ob stvarjenju človeka. Zato je tudi s človekove strani ljubezen osrednji “zakon” – ne moremo več kot ljubiti, in to da “optiko” tudi drugim našim početjem.

Še morda beseda k drugemu delu odlomka, ki je izven podobe razlog za korenito etnično čiščenje. Podoba pa pravi: iz tvoje sedanje puščave te vodim v novo deželo, deželo “Gospod poskrbi”, kjer se jasno zavedam, da ni nič, kar imam, res moje – zavedam se, da mi je vse podarjeno: odnosi, imetje, znanje, jaz sam … In takrat se zavem, kako sem v resnici bogat. Da imam vse, ker imam Boga.

Mojzes je govoril ljudstvu: »Poslušaj, Izrael; Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Zabičaj jih svojim otrokom ter govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši ali ko hodiš po potu, ko se ulegaš ali ko vstajaš! Priveži si jih za znamenje na roko in naj ti bodo za spomin pred očmi! Napiši jih na hišne podboje in na vrata! Ko te Gospod, tvoj Bog pripelje v deželo, ki jo je s prisego obljubil tvojim očetom, Abrahamu, Izaku in Jakobu, da ti jo bo dal: velika in lepa mesta, ki jih nisi zidal; hiše, polne vsega dobrega, ki jih nisi napolnil; izkopane vodnjake, ki jih nisi izkopal; vinograde in oljke, ki jih nisi zasadil; in ko boš do sitega užival, tedaj se varuj, da ne pozabiš Gospoda, svojega Boga, ki te je izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti! Boj se Gospoda, svojega Boga, njemu služi in pri njegovem imenu prisegaj!« (5 Mz 6,4-13)

Trta

Danes zmaguje mlado, sveže, gladko, dišeče – kdo bi kaj pričakoval od stare, zgrbančene, grobe, otrdele veje? Stara olesenela trta se zdi odpadek neke preteklosti. Pa vendar ravno iz nje poganja vsako leto znova množica mladih poganjkov – na njih je potem listje in tudi sadovi. Čeprav se vse dogaja na mladikah, brez “stare” trte ne morejo. Podoba ima svojo zgovornost tudi v splošnem odnosu civilizacije do starejših. A Jezus jo uporabi za govor o sebi in o poti vere.

Hoče nam povedati, da nobeno vase zagledano zaganjanje v življenju ni uspešno. Da moraš pač zaupati svoji “stari veji” in iz nje počasi izraščati. Ne pa se zmrdovati nad starikavostjo, grobostjo, olesenelostjo … Pogosto se kristjani preveč zmrdujemo nad svojo Cerkvijo, pa ničesar ne naredimo, še rečemo ne.

Odlomek ne govori kar tako, da Oče odstrani nerodovitne mladike in trebi tiste, ki rodijo: Cerkev mora vedno redno odstranjevati odmrle poganjke in delati red v svojem vinogradu. Drugače se trhlost in razne bolezni razširijo še na zdrave veje. Je boleče, a nujno. V tem moramo biti koreniti.

Danes svoje ideje in prizadevanje radi zasnujemo na tem, kaj “čutimo”, za kar smo sposobni, kjer imamo varnost. Izhajamo iz sebe, pogosto svojih potreb in svojega udobja. Jezusova logika pa je drugačna: vabi nas, naj izhajamo iz njega. Ne kar tako: on je kralj vsega Stvarstva. On je izvir vsega. Mi sami smo zmotljivi in umrljivi – on pa je večen. To ne pomeni bega od sebe v neko abstraktno nebeškost – stran od težav in nepopolnosti; pomeni pa, da naša nepopolnost in grešnost, ko jo živimo v zaupanju do konca iz dneva v dan, lahko dokončno osvobojena zaživi.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika, in usahne; in jih poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci. (Jn 15,1-8)

Seme

Kaj ostane od semena, ko vzkali in požene? Praktično nič – lupina se razkolje, hranila v njej se porabijo za rast … Praktično nič, razen kalčka. Ta pa prerase seme za mnogokrat. Da ta najmanjši, skorajda neopazen delec semena lahko zrase, da doseže svoj namen, se žrtvuje vse ostalo.

In z našim življenjem je podobno, tako nas opozarja tudi Jezus: v vas je kal življenja, kal ljubezni, kal Duha; in če boste hoteli, da požene in uspeva, boste morali postaviti na kocko vse ostalo: gotovost, varnost, navezanost, lastnino, privlačnost, mir, odnose … Tvegamo, da nič več ni isto, da vse izgubimo. Kot se razkolje lupina semena ob kalitvi, tako je ob pojavu Jezusa razklan naš svet – kot se porabi vsa hrana v semenu, tako ostajamo ob kalitvi Duha v nas oropani vseh zemeljskih rezerv.

Lahko se ustrašimo bolečine in zahtevnosti, lahko se raje oklenemo varnosti neokrnjenega semena – damo ga na polico in moč življenja v njem počasi, postopoma umira. Včasih moraš nekaj časa zbirati moč, preden se opogumiš, da zakoplješ seme svojega življenja. Kdor je kdaj vsaj malo delal z zemljo, ve, da je to ena packarija: gnojilo, zemlja, umazana voda, vonj po razkroju … A samo iz smrti naše gotovosti se rojeva Novo življenje.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo meni služi, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.  (Jn 12,24-26)

Heroj

Esterina zgodba me vedno znova navduši. Scenarij, ki ga lahko zavida vsaka romantična limonada. In v ozadju nedvoumna moč in previdnost Boga. Preprosto pričevanje o tem, kako Bog po čisto običajnih, celo nemočnih ljudeh zanesljivo vodi zgodovino. In skrbno varuje svoje otroke.

Tako kot Estera je vsak od nas vedno znova pred vprašanjem: bom ugotovil svojo nemoč in na podlagi tega rekel, da se tako ne da ničesar storiti in pristal na vsakdanje užitke in norme? Si pač rekel, jaz ne morem ničesar spremeniti, sem samo navaden zemljan, moč je v rokah drugih ljudi. Ali pa bom prepoznal Božjo moč (ki deluje po moji nemoči) in zaradi nje pogumno in vztrajno zagrizel v stvarnost na način, kakor me vodi Duh. Estera je bila ravno malo več kot najboljša kraljeva priležnica, in je to tudi ostala. Ampak je kljub temu ona rešila svoje ljudstvo. Ni nam treba postati najprej močni, vplivni in bogati, da bi spreminjali svet. Ni treba biti heroj. Dovolj je, da postanemo božji – in delamo v njegovi moči.

Tiste dni je kraljica Estera v smrtni stiski pribežala h Gospodu in molila h Gospodu, Izraelovemu Bogu: »Moj Gospod, ti edini si naš kralj; pomagaj meni zapuščeni, ki nima nikogar razen tebe! Kajti nevarnost zame je prav blizu. Slišala sem od mladosti v svojem očetnem rodu, da si ti, Gospod, izbral Izraela izmed vseh narodov in naše očete izmed vseh njihovih prednikov v večno dediščino. Spomni se nas, Gospod, in se pokaži v času naše stiske! Osrči me, kralj bogov in gospodovalec sleherne oblasti! Reši nas s svojo roko in pridi na pomoč meni, zapuščeni, ki nima nikogar razen tebe, Gospod!« (EstG 14,1.3-5.12.14)

Sol

Vi STE sol zemlje. Jezus ne razlaga, da se moramo poboljšati, spremeniti, spreobrniti, da bi bili njegovi in da bi zemlja kaj imela od nas kristjanov. Ne, on to za nas trdi že tukaj in zdaj, že v tem, kar smo.

Prevečkrat krščanstvo razumemo kot sistem norm, v katerem smo globoko poučeni o nekem svetu, ki je v ozadju materialnega sveta in smo zato toliko bolj poučeni o načinu, kako lahko uspešno zavladamo tudi onemu svetu. A ne gre za to. Jezus nam jasno govori, da smo že rešeni, da si nam nebes ni treba zaslužiti, ker so nam podarjena. Da je dovolj, če sprejmemo stvari take, kot so. Da on lahko uporabi naše življenje tu in zdaj za to, da da svetu okus in ni treba, da bi najprej postali nekaj drugega. Ni treba biti pridni, da bi bili ljubljeni. Je pa res, da ko vstopamo v globine te ljubezni, nas svoboda in mir ki odtod izhaja, nujno preobrazi. Nas ožari. Kristjan sije, da je rešen. Ne sije, da je silno moder – niti, da je izjemno moralen – ne da je ves poduhovljen – sije, da je rešen.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vi ste sol zemlje; če se pa sol spridi, s čim se bo solila? Ni za nič drugega več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih. (Mt 5,13-16)

Dovolj

Vedno me očara, ker v Svetem pismu Božji blagoslov pomeni, da je vsega dovolj. Tukaj in sedaj morda tega ne čutimo prav zelo, ker smo se s pomočjo civilizacije obdali z relativno varnostjo, ampak večino zgodovine in v večini sveta pa je človek skoraj vsako jutro soočen z vprašanjem: Ali bom preživel? Bom imel jaz in moji dovolj hrane, streho nad glavo, toploto za preživetje … Mi pa se včasih sprašujemo, ali bomo končno prišli do tega ali onega potrošniškega artikla – in imamo morda ob tem celo (oglaševalsko zbujen) občutek, da brez tega pa ne moremo preživeti. V vsakem primeru je človek v skušnjavi, da bi od jutra do večera neprestano begal in se gnal, da si končno zagotovi varnost, obstoj, življenje.

V Svetem pismu pa božji blagoslov pomeni, da te skrbi lahko odpadejo. V veri se zavem, da moj stvarnik ve, kaj potrebujem za življenje, ki mi ga je podaril. In sem tako lahko bistveno bolj brez skrbi. Drugi ob meni ni več volk, ki me ogroža, ampak je moj brat, sestra, ki nosi na sebi podobo mojega Boga. Vse se tako sprosti in osvobodi. Življenje ni več neprestano gnanje in zaganjanje. Ker je dovolj, da samo si. In imaš rad.

Ko je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika, se je umaknil v čolnu na samoten kraj sam zase. Toda množice, ki so to zvedele, so šle iz mest peš za njim. Ko je izstopil, je zagledal mnogo ljudstva; zasmilili so se mu in je ozdravil bolehne izmed njih. Ko se je pa zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je kraj in dan se je že nagnil; odpústi množice, naj gredo v vasí in si kupijo živeža.« Toda Jezus jim je rekel: »Ni jim treba odhajati, dajte jim vi jesti.« Rekli so mu: »Nimamo tukaj več ko pet hlebov in dve ribi.« Rekel je: »Prinesite mi jih semkaj.« In velel je ljudem sesti po travi; in vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo in jih blagoslovil; nato je hlebe razlomil in dal učencem, učenci pa množicam. In vsi so jedli in se nasitili; nato so pobrali ostanke koscev, dvanajst polnih košev. Teh, ki so jedli, pa je bilo kakih pet tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 14,13-21)

Šotori

Peter je praktičen tip. Na gori, kjer se Jezus spremeni, mu je všeč –  zato želi poskrbeti, da bi lahko ostali – ponudi se, da bi postavil šotore. Jezus mu niti ne odgovarja, ampak nadaljuje z “dramo” – v igri so večje stvari kot pa tiste plahte.

Šotor je za Juda pomenljiv pojem, sploh v navezavi z goro na drugi strani – v puščavi so Izraelci imeli kot prostor božje prisotnosti šotor, za Obljubljeno deželo pa je bilo napovedano, da bo na vrhu gore stala trdno zidana hiša, tempelj živega Boga. In ko si sezidal stavbo, seveda ne boš več živel v začasnem prebivališču, šotoru.

In za to gre tukaj: Jezus se na gori izkaže kot živo svetišče Vsemogočnega, ni več potrebe po začasnih, zemeljskih bivališčih. Človek sam je svetišče Svetega Duha. Jezus pravi Samarijanki: “Ga bodo častili v Duhu in resnici.” Shodni šotor je preteklost, Bog si je sam postavil čudežno bivališče na zemlji v Jezusu. Čudovito!

Kristjani smo torej povabljeni, da v življenju prebivamo v palači, templju Jagnjeta in ne v majavih šotorih posvetnosti. Smo dvorjani Kraljestva in ne le neki nomadi iz dneva v dan, od užitka do užitka.

Tisti čas je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal posebej na visoko goro. Pred njimi se je spremenil: obraz se mu je zasvetil kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; če hočeš, naredim tukaj tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« (Mt 17,1-9)

Nedolžna zverinskost

Zgodba o Krstnikovi smrti me vedno znova pretrese. Ne le to, da umre; bolj to, da umre po čisti neumnosti in objestnosti in pa kako pošastno vlogo odigra deklica Saloma. Verjetno sem pod vplivom branja Wildove literarizacije in morda je bilo v resnici precej drugače, ampak prav dobim pred oči gručo spolno zagrenjenih in opitih možakarjev, ki se slinijo nad ravno prebujenim telescem, ki še samo ne ve dobro, kaj vzbuja in kaj sporoča. In ko zasluti svojo moč, ko vidi, kako so (domnevno) zreli možakarji pred njo na kolenih, se te moči opije in postane pošastna, demonska, krvoločna. Koliko podobnih, morda ne smrtonosnih, a enako bolečih zgodb deklet in žensk sem srečal. In kakšne rane puščajo za seboj (najprej zanje)! Kako ženske njihova privlačnost zvabi, da postanejo “predmeti na razprodaji”. Potrošniški artikli.

Saj smo vedeli …

O Jezusu je njegovim sokrajanom vse jasno še preden karkoli naredi. Pa tudi o kom drugem, o njem ljudje vedo vse: iz katere hiše je, s kom se je stepel kot otrok, kdo je bila njegova prva punca, kaj je naredil pijan, kateri je njegov najljubši okus sladoleda, kdaj hodi spat … Nič več jih ne more presenetiti. Karkoli bo naredil, vedno bo odziv: “Saj smo vedeli.” Klišeji in stereotipi so kot kletka in z ničemer ne moreš iz nje. Nihče ne verjame zares, da se boš spremenil. Cel blok, vas, šola … te je že “pospravil” v nek predalček in včasih se zdi, da bodo z vsemi močmi poskrbeli, da tam tudi ostaneš. Še Jezus ne more izven.Glas ljudstva človeka zreducira na vsoto dejavnikov, ki so ga oblikovali, in pozabi na njegovo svobodo. Svobodo, da postane drugačen, boljši; da zraste.

Kristjani pa naj bi v drugih gledali božje otroke; verjeli, da v njih deluje Sveti Duh; prepoznavali v njih Podobo, po kateri so bili ustvarjeni. To pomeni, nikoli ne pristali na klišeje in obsodbe. Vedno verjeli v skrivnostno moč milosti v človeku. Žal se zdi pogosto obratno – naše “visoke moralne norme” nas naredijo za neizprosne sodnike drugih.

Razmišljamo pa lahko ob tem odlomku tudi o naši skupnosti, Cerkvi. Tudi tu se lahko ustavimo samo ob zgodovinskih dejavnikih; ob vsem, kar je narobe, tudi tukaj nam je lahko “vse jasno”. In pozabimo, da je Cerkev Jezusova. Da on ve, kako bo svoje Telo pripeljal do dobrega. Zato se vsem čudnim in težkim stvarem navkljub ne dajmo pohujšati, pač pa vztrajno delajmo dobro in lepo.

Tisti čas je prišel Jezus v svoj kraj in je ljudi učil v njih shodnici, da so strmeli in govorili: »Od kod ima ta to modrost in te moči? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegova mati Marija? In njegovi bratje, ali niso Jakob in Jožef in Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Od kod ima vendar vse to?« In spotikali so se nad njim. Jezus jim je pa rekel: »Ni brez časti prerok razen v svojem kraju in na svojem domu.« In ni storil tam mnogo čudežev zaradi njih nevere. (Mt 13,54-58)