Božji kolegi?

Nalašč nisem napisal prijatelji. Ker se mi zdi, da nam je to lahko že fraza; da nas sploh ne “rukne”, kaj Jezus tukaj pravi.

Ker je pač povsem logično, da z Bogom spadamo v podrejen položaj. Da je realno, da smo Bogu – sužnji. Kakorkoli to naši svobodoljubni naravi ne ugaja in ne ustreza, v tem nimamo kaj – če je kakšen bog, je človek na drugem nivoju. Če nam je to morda težko videti v našem izročilu, si lahko morda pogledamo (pravzaprav zelo “ne-božjo”) podobo poganskih bogov – recimo grških. Ljudje imajo lahko neke svoje predstave, načrte in podvige – ampak bogovi znajo stvari hitro obrniti na glavo; narediti po svojih muhah in okusu.

Jezus nam kaže drugačno podobo Boga – vabi nas v osebno bližino. Po eni strani je to pravzaprav značilnost nekega spodobnega boga; če pri sebi prepoznavamo, da je razsežnost bližine, ljubezni nekaj najbolj dragocenega v življenju, bi bilo čudno, da to ne bi bil bistven del našega odnosa do boga – in odnosa boga do nas. Oziroma, če bi naš stvarnik ne bil tak, potem bi bil ves teater okrog zaljubljenosti in poroke in romantike in ljubezni res samo neka dvoritvena mentalna ceremonija, usmerjena v uspešnost reprodukcije naše vrste, kot včasih namigujejo kakšni “napredni”(?) liberalci. Potem se v iskanju presežnega v naših odnosih pač farbamo. In je na koncu naša bližina pač samo stvar medsebojne koristi in (spolne) zadovoljitve.

Ampak Jezus očitno govori o “nečem več” – eden drugemu smo si več. Smo si Jezusove podobe, smo si njegovo Telo. Pogled gole koristoljubnosti eden za drugega je zgolj skušnjava, in ga je dobro vztrajno odganjati. Je obup nad bližino in ljubeznijo. Smo prijatelji med seboj in z Bogom. Prijatelji ne v akademskem, zapetem, eteričnem mislu te besede, ne samo v konceptu – ampak mislim, da lahko to zelo zares vzamemo v našem vsakodnevnem razumevanju te besede, po mladinsko bi rekel, da “hengamo” z Jezusom … Naše življenje ni toliko naloga, projekt, boj (kar je prav brezbožen mit, iz človeka delati heroja) – je radost uživanja bližine Boga. Čudenje njegovim (vedno novim) izmišljotinam, ki jih z malo truda lahko odkrivamo v znanosti, umetnosti, človeštvu … in jim po navdihu dodajamo svoje lastne razsežnosti. Svojo lastno barvo. Predvsem mi je tu lepo, da smo lahko z Bogom v takem odnosu, kot smo z drugimi svojimi prijatelji in ljubljenimi: vprašujoči, prepuščajoči, odštekani, nagajivi, otroški, nemočni, strastni … jezni, žalostni, razočarani … kar pač smo. Za pred Boga se nam ni treba “očistiti” našega lastnega razpoloženja in drže in priti predenj v tisti s kadilom prepojeni (pravzaprav hinavski) gostobesedni posladkani prilizljivosti, ki jo tolikokrat vidim pri kristjanih vseh sort. In me živcira – in pomojem živcira tudi Boga. Ampak verjetno manj kot mene. Bi se res tako obnašal do prijatelja?

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo svoje življenje da za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.

(Jn 15,12-17)

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s