Prodaj, kar imaš

Marsikdo razume krščanstvo kot anti-materializem. Žal tudi marsikdo pridiga. V smislu, da so kaj vredne duhovne stvari; materialne stvari pa so grešne, umazane in ničvredne. Da se jim je treba čimbolj odpovedati, jih po svojih močeh izbrisati iz svojega življenja. Zatreti in prezirati vse, kar je materialnega v mojem življenju.

To najprej vodi do obsedenosti sodobnosti s čustvi, do njihove pretirane cenjenosti. Saj se odraža že na jeziku: jaz čutim, da je to tako … Čutil sem, da moram to narediti. Poznam mnogo mladih (in manj mladih), ki se ravno dovolj “fiksajo” s čustvi, da jim ni treba v življenju narediti ničesar resničnega – ampak vztrajajo v sivini. Ki si jo uspejo narediti znosno s takimi ali drugačnimi “konzerviranimi” občutki, od glasbe preko pornografije do družbenih omrežij. Naš standard nam omogoča, da materialno v našem življenju postane tako samoumevno, da takorekoč izgine. In začutimo kar trmasto jezo, ko odpove ali izgine – zase se posmnim občutka, ko mi je “crknila” miška.

“Ampak saj gre za duhovno!”, bi utegnil kdo protestirati ob tem mojem pisanju. Pustimo povsem ob kraju, kakšne zmazke vse ljudje uspejo stlačiti pod duhovno. Da je pogosto pod “duhovno” razumljeno tisto, kar se upira treznemu razumu, pa bi ljudem vseeno ugajalo verjeti – o raznih dušah dvojčicah, energijah, kristalih … Mimogrede, pogosto so te reči presneto materialne (sasmo niso po sedanji znanstveni teoriji). Pač pa je treba ugotoviti, kot opozori že Jezus v evangeliju, ko je govora o čistih in omadeževanih stvareh, da je – kot je izvir najvišjega dobrega – duhovno tudi izvir največjega zla. Hudič je duh, mar ne? Demonska zloraba je tista, ki tako ali drugačno materialno naredi za škodljivo: ko spolnost postane pornografija (“duhovno” doživljanje zamenja pristen materialni stik), ko v ekonomiji gospodarjenje z resničnimi dobrinami zamenja skrajna oblika virtualne vrednosti, ko medsebojna povezanost postane na družbenih omrežjih le še valuta prepoznavnosti … Vse zlo sveta je najprej in izvorno duhovno zlo – in šele potem se razlije na področje duševnega in materialnega.

Bog torej ne prezira materialnega. Saj ne prezira ničesar, kar je ustvaril – “Videl je, da je dobro”, je rečeno v Genezi, in to ne kar tako.

Zato tudi mislim (o, kako dolg uvod, da se vrnemo k odlomku), da Jezus “bogatega mladeniča” sploh ne poziva, da naj “proda” samo svoje materialne dobrine – in da on to razume. Da je v igri “duhovni kapital”. Ki si ga ta človek lasti, se ga oklepa. Ker je, kot vidimo na začetku odlomka, prepričan, da si bo z njim kupil “večno življenje” – in pride Jezusa spraševat za recept, morda celo “bližnjico”.

Ampak večno življenje ni v tem, da si kopičiš take ali drugačne vrednote, ne materialne, ne intelektualne, ne duhovne. Taka “čaša nesmrtnosti” slej ko prej ogreni in postane brez okusa. Pač pa je, kot opozori Jezus, večno življenje v hoji za njim, v pokorščini Duhu. V odnosu. Brez preziranja (dobro ustvarjenih) stvari, materialnih ali duhovnih, – a tudi brez navezanosti nanje. V radostnem zaupanju v Previdnost, ki bo na poti za Učenikom skrbela zame. In zato lahko pustim stvari za seboj. Moram jih pustiti. Ni mi treba več biti heroj.

Tisti čas je nekdo pristopil k Jezusu in mu rekel: »Učenik, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« On mu je rekel: »Kaj me vprašuješ o dobrem? Eden je, ki je dober; če pa hočeš priti v življenje, spolnjuj zapovedi!« Vprašal ga je: »Katere?« In Jezus je rekel: »Ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem spolnjeval. Kaj mi je še treba?« Jezus mu je rekel: »Ako hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; potem pridi in hodi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je odšel žalosten; imel je namreč veliko premoženje.

(Mt 19,16-22)

8 Replies to “Prodaj, kar imaš”

  1. hihi, kdo pa pravi, da IMAMO samo materialno? (tudi) ideologizirana ločnica med “biti” in “imeti” nikakor ne poteka skladno z razmejitvijo materialno / duhovno. Dokaz: človek ne samo IMA telo, ampak JE telo …

    Všeč mi je

  2. nihče ne trdi,da IMAMO samo materialno….precej več je v nas še drugačnega balasta, ki nam preprečuje sledenje Kristusu,križanemu…prenapihnjeni jaz je balast,ki me onesposablja,čeprav je prazen.

    Všeč mi je

  3. Za premagovanje jeze,negotovosti,strahu ter za zapustitev vsega tistega namišljenega nujnega svojega….je vendarle potrebno herojstvo. Ni lahko.

    Všeč mi je

  4. dokler iz Sledenja (kar naj bi bil namen “premagovanja jeze, negotovosti, strahu in zapustitve nns …”) delamo herojstvo, v resnici sledimo samovšečnosti in s tem hudiču – premagovanje in zapustitev ima smisel samo v okviru sledenja; nasprotno pa hudič uživa, ko hočemo Bogu dokazati, da “zmoremo sami” in si (pa tudi drugim) nalagamo neznosna bremena premagovanja, zapustitve in dobrih del, kar nas na koncu zlomi. Po moji izkušnji je v stvarnosti dovolj milosti, da ni treba biti ne vem kakšen heroj – samo poslušen in svoboden.

    Všeč mi je

  5. še glede “balasta”: sodobna kao duhovnost se je zarekla proti “jazu” in je v tem pomojem velika hudičeva skušnjava – spodbuja nas k masakriranju naše identitete na tisoče nasilnih načinov, od psihoterapije preko maratonskih molitev do raznih okultnih praks. Kot človek ne more biti telesni kirurg samega sebe, je še manj dober kirurg svojega duhovnega srca – samo Sveti duh to zna (in sme). Vedno znova imamo skušnjavo “odrezati” del sebe, ker je domnevni krivec za naše grehe in nesrečnost – ampak stvari so redno bolj komplicirane in bolj občutljive. Ni treba rezati sebe, svojega jaza – pač pa tisto, kar moj jaz zanika; kar mi je v bistvu neprijetno, a sem se oprijel, ker mi je dozdevna varnost in bližnjica. Ja, saj, v bistvu neka prenapihnjena (vneta?) razsežnost mene – ki jo po skušnjavi doživljam kot jedrno, pa čeprav je ponavadi precej površinska – ki mora v Duhu uplahniti in postati normalna, da lahko zaživi celota. Hočem reči, balast je nujno ne-jaz, ki sem ga kot jaz privzel samo zato, ker nisem “posedel” svojega pravega jaza, ker sem pobegnil iz svojega središča. Ampak ko spoznam, da je tako, da je ta balast takorekoč moj parazit, ga je puščati za seboj olajšanje -in ne več bolečina, kot slikajo marsikateri “duhovni mojstri”. Dobro je biti odločen, redko pa je dobro biti nasilen.

    Všeč mi je

  6. Morda vseeno še to: gotovo GRE najprej za materialno, to je jasno tudi iz nadaljevanja besedila – a ne gre samo za materialno. Zvijač je mnogo – zato je dobrih receptov malo.

    Všeč mi je

    1. Se večidel strinjam;iz lastne izkušnje žal vem, da gre za presneto konkretno materialnost in in JE velikokrat žal nujno “odrezati del sebe”-ko zaradi med.napake ostaneš brez noge in odločitev ter pristanek za odrez padeta nate(čeprav ne dvomim,da je bil Sv.Duh blizu)-dovolj jasno izkusiš,kakšne so možne izbire:ne tako redko so presneto krute-mogoče ste že kdaj obiskali trpine v Soči.
      Pa tudi za notranje duhovne boje(posebno po kaki podobni telesni preizkušnji) velja isto.
      Ni receptov,razen:Brez Sv..Duha(pa če se Ga zavedamo ali ne) ni možno.

      Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s