Zakaj imamo radi mrak?

Glede teme in svetlobe imam nasprotujoče izkušnje:

Po eni strani vem, kako na vzdušje in disciplino v razredu vpliva svetloba. Pogosto mi je uspelo gomazenje med klopmi vsaj izboljšati že s tem, da sem prižgal luč. Pa čeprav se je “še videlo”.

Močno sumim, da na moje počutje in vzdušje izjemno vpliva dolžina dneva – premik ure je zame pogosto kot “stikalo” med nekakšnim zimskim spanjem in pa skoraj manično ustvarjalnim obdobjem. Vidim, kako mi intenzivna topla svetloba pomaga spremeniti razpoloženje v dolgih zimskih večerih. Zimski zahod ob pol štirih doživljam skoraj kot osebno katastrofo. In priznam, da za božič zelo praznujem tudi sončni obrat.

Po drugi strani vem, kakšna toplina in intima nastopi v prostoru, ko ugasneš luč. In recimo sveti samo še sveča. Ali zvezde. Pohod na Šmarno ob polni luni je bil vedno tako doživetje! Ali pa skavtske nočne igre!

Ko sem bil v slabi koži, sem takorekoč potreboval svoje nočne sprehode. Kjer me ni nihče videl, nihče vedel zame. Kjer sem bil skrit, s svojo osramočenostjo, nemočjo in zmedenostjo.

Sam nimam težav z “odrskimi lučmi”, ampak vem, kako nekatere zbegajo in takorekoč zamrznejo.

Nor sem na poletne večere s skrivnostnim prostranstvom zvezd.

Zaradi te druge razsežnosti me je ta izjava o Bogu, v katerem ni teme, vedno malo motila. Begala. Že tako se pred Bogom lahko včasih počutimo, kot da smo na tnalu, na gorišču mikroskopa – ali pa kar leče, uperjene v sonce.

Tukaj pa kar sama svetloba. Čista belina. Popolna razgaljenost. Nič ni skrito. Kot v kakšnem neonskem distopičnem ZF filmu, kjer je povsod Veliki brat.

Mrak imamo radi, ker nas je strah. Ker nas je sram. Ker smo radi skriti. Kot Adam in Eva med zelenjem in s figovim listom po ekscesu.

Ampak razlika je v vrsti svetlobe. V njeni kvaliteti. Če ni hladna, pač pa topla. Ki ne prikuje, pač pa vabi.

Razlika je, ko sprejmeš, da se ti ni treba več skrivati. Da si osvetljen z ljubeznijo, ne s sodbo. Da je to svetloba milosti. Da te v tej milosti vidi On. Te vidijo drugi. Se vidiš samega sebe. Da te ta milost očiščuje tvojega greha – in zato ta greh lahko priznaš.

Dokler se poln krivde zaradi svojih napak, hudobije in šibkosti skrivam pred svetlobo in bežim v mrak, sem suženj, sem nenehno paranoičen.

Ko pa lahko stopim na plano, pa se lahko začne moja pot. Začne se preobrazba, lahko sem izbrisan. Samo tvegati moram, da v tej osvetlitvi umrem. Umrem najprej sebi.

Površno sem najprej ta odlomek razumel, da tema pomeni greh. Ampak ne, greh je moje stanje – ne glede na temo in svetlobo. V strahu se lahko oklepam mraka, teme, se skrivam v sencah. Če pa zaupam, da sem ljubljen, se lahko neham skrivati – in stopim v svetlobo milosti, ki me očisti, prerodi. Odlomek pravi: “je zvest in pravičen, da nam naše grehe oprosti”. Lahko se začne proces mojega čiščenja.

Samo tvegati moram stopiti na svetlo. V resnico. Pa če mi jo Mračni slika še tako strašljivo, še tako neizprosno.

Resnica je usmiljena.

Preljubi, to je oznanilo, ki smo ga slišali od Jezusa Kristusa in ga vam oznanjamo: Bog je luč in nikakršne teme ni v njem. Če rečemo, da smo z njim združeni, pa hodimo v temi, se lažemo in ne ravnamo po resnici. Če pa hodimo v luči, kakor je v luči on sam, smo med seboj združeni in kri njegovega Sina Jezusa Kristusa nas očiščuje vsakega greha. Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Če svoje grehe priznamo, je zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti in nas očisti vse krivičnosti. Če rečemo, da nismo grešili, ga postavljamo na laž in njegove besede ni v nas. Otroci moji, to vam pišem, da bi ne grešili. Če se pa kdo pregreši, imamo zagovornika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. On je sprava za naše grehe; pa ne samo za naše, temveč tudi za ves svet.

(1 Jn 1,5-10; 2,1-2)

PS: Tudi glede tega odlomka (in podobno je bilo marsikdaj) me je mikalo, da bi se raje lotil evangelija s “pametnimi puncami”, tele teme nisem razumel, me je begala. Tam imam že iz preteklosti “material”. Ampak ko sem dal temu odlomku čas in priložnost, ko sem si dovolil ga doo konca vprašati, kaj mi govori, me je pretresel. Pri SP vidim, kako se to prav vedno splača.