Ga bom jaz vzela (“Take-away” Jezus )

Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«

Jn 20,11-18

Ne, nismo vajeni tragičnih trenutkov. Bežimo iz njih. Smo tako radi generali po bitki.

Dolgo moram zreti v prizore takoj po vstajenju, da se v sebi neham posmehovati učencem in učenkam za njihovo slepoto, nerazumevanje, počasnost … Mi imamo “spoiler” – oni ga pač niso imeli. Bili so zlomljeni od žalosti, razočaranja, obupa. In Jezus zanje ni bil samo akademsko – ideološki princip, kot zna biti pogosto za nas. Zato jih je križanje zares bolelo. Zato jih je smrt zares opustošila. Zato so bili ob trenutkih vstajenja “počasni”.

Ampak, saj smo v resnici tudi sami neverjetno polžje počaaaasni ob sprejemanju, usvajanju, vživljanju v resničnost vstajenja. Ne slišimo tiste napovedi o vstajenju tretji dan. Smo še kar pogrebci Boga (in svojih grehov), ne pa glasniki vstajenja in večnosti. Še kar bi manipulirali s svojim Bogom in igrali njegove “organizatorje”, še celo v popolnoma presežni uri vstajenja. Še kar si mislimo, da moramo biti “koristni”, se ga še kar polaščamo. Dovolj je, da vidiš -in to poveš!